Včasih manjšo kmetijo Ameršek, s katero so bili kot dobri sadjarji poznani celo na Dunaju, so z leti postopoma povečevali, zadnji dve generaciji pa sta zaslužni za največji napredek.

Včasih so na kmetiji živeli predvsem samooskrbno. Za mesečni prihodek so prodali vse, kar so imeli: jajca, jabolka, fižol, orehe, krompir, vzredili so tudi kakšnega prašiča ali teleta. Stari oče je bil poznan sadjar, jabolka je prodajal celo na Dunaju. Brankovi starši, Jože in Matilda, so postavili temelje za nadaljnji razvoj. Zgradila sta novo hišo in nov hlev, kupila prvi traktor, ki je bistveno spremenil tok dela na kmetiji, začela sta tudi s pridelavo mleka in mama ga je še v mlečnih kanglah nosila v Sevnico. Njuno delo sta nadaljevala Branko in žena Zinka. Posodobila sta mlečno proizvodnjo z mlekovodom, povečala čredo, objekte dogradila, nakupila zemljo, dokupila vso potrebno kmetijsko mehanizacijo ter omogočila pogoje za pridelavo t. i. senenega mleka, tako da ga letno v Mlekarno Celeia prodajo okrog 100.000 litrov.

Kljub visoki starosti za kuhinjo še vedno skrbi mama Matilda, pri kmečkih opravilih pomagata tudi sinova, Lovro in Peter, starejša hči Betka pa se je z domače kmetije priženila na Ptuj na piščančjo farmo in se domov s svojo družino rada vrne na obisk. Med seboj si pomagajo tudi s sorodniki, sicer pa večino dela v skrbi za krave molznice, teleta, kokoši in vinograd opravijo sami. »Vztrajnost je ključ do preživetja na kmetiji,« pravi Branko. »Z veseljem, voljo in dobrim lastnim delom služiš svoj kruh,« to je tisto, kar je na kmetiji neprecenljivo. Zakonca si močno želita, da bi se dalo s kmetovanjem preživeti tudi v prihodnje in da bi otroci imeli veselje do kmetije.