Ob pohodni poti, ki predstavlja vasico Šmartno, se razteza tudi kmetija Žoli. Tam je vse od začetka osrednja dejavnost govedoreja. Družini, ki pridno skrbi zanjo, največ pomeni odmaknjenost od mestnega vrveža.

Zadnje leto je rokave na kmetiji zavihala Milena, tako da s predanostjo nadaljuje delo mame Marije in očeta Antona. »Pestro imamo,« pravi Milena, ki z očetom in sinom Jakom skrbi za kar dve kmetiji. Na domačiji je osrednja dejavnost pridelava mleka, na kmetiji pokojnega moža v Lačji vasi pa redijo pitance. Čeprav je življenje na kmetiji zapisalo marsikatero težko obdobje, še posebej oteženo delo po moževi smrti, pa ohranjajo izjemno veselje do kmetije, ki se prenaša iz roda v rod. »To imamo v sebi,« se strinjajo člani družine. Največ jim pomenijo svoboda, prostornost in zasebnost, ki jo imajo na tem lepem koncu sveta.

Zgornjesavinjsko tradicijo cenijo, zato ohranjajo staro tudi v kuhi, pri peki, pridelajo in izdelajo številne domače dobrote. Marija ohranja dediščino skozi zapeto pesem pri ljudskih pevkah, skupna jim je ljubezen do narave. Preživljanje prostega časa v planinah ali na sprehodu pomaga pri nabiranju energije in novih moči za delo. Nič manj ne cenijo dobre medsosedske pomoči in sožitja s celotnim okoljem, kjer živijo. »V teh časih se trudimo,« pravi Milena, ki prosti čas rada deli s svojimi otroki, Anjo, Jakom in Tino, ter vnukinjo Piko, ki je, kot pravi ponosna babica, veselje kmetije.