Pravijo, da nobena stvar ne naredi človeka srečnejšega kot njegovo lastno prepričanje, da je naredil najboljše, kar je mogel. Alojz in Verica verjameta, da s svojim delom in zgledom nadaljujeta poti preteklih rodov, za boljši jutri tistih, ki jima sledijo.

Delo na kmetiji zahteva celega človeka. Ni dovolj samo opraviti delo, potrebna je potrpežljivost in ljubezen do zemlje. Brez velikih besed. In tako skrbno, za rast in razvoj domače kmetije, sta Alojz in Verica skozi leta ustvarjala svoj dom.

Trdo delo, brez pomoči mehanizacije, je zaznamovalo Alojzova otroška leta. Imeli so govedo in konje, danes pa se kmetija preživlja s pitanci in mlekom. Alojz je svojo službeno pot namenil kmetiji, medtem ko je bila žena Verica vpeta med obveznosti v službi in doma. Danes je upokojena, a pravi, da ji dela ne zmanjka.

Z leti je kmetija rastla in nove investicije so pomenile dodaten zagon za nadaljnji razvoj. Leta 1969 so na kmetijo pripeljali prvi traktor, z organiziranim odkupom mleka pa so se na kmetiji Bezgovšek začeli intenzivneje ukvarjati s pridelavo mleka. Leta 1984 so začeli graditi nov hlev, od leta 2001 imajo lasten mlekovod. Imajo premični bazen in mleko vozijo v skupno zbiralnico na kmetiji Kačič.

Kadar dopušča čas, se Alojz z izrednim čutom za tehniko posveti popravilu motork in traktorjev, medtem ko Verica svoje veselje izraža s kuho in peko. Skrb za sinova, Boštjana in Slavka, je bila vedno na prvem mestu in oba, tako Alojz kot Verica, s ponosom opazujeta, kako sta si ustvarila vsak svojo družino in pišeta svojo življenjsko zgodbo. Da je pri hiši vedno veselo, poskrbi smeh in nagajivost vnukov, da zgodbe preteklosti ne gredo v pozabo, pa stara mama Slavica.

Alojz in Verica bosta skrbela za kmetijo, dokler bo dopuščalo zdravje, potem pa bosta videla, v katero smer oz. za kaj se bosta odločila Boštjan in Slavko.