Če pustimo ob strani politiko, ki bi morala biti kmetom nekoliko bolj naklonjena, če odmislimo še odvisnost od vremena in delovnik brez praznikov in vikenda, je življenje na kmetiji res lepo. Tudi delati je lepo, si sam svoj gospodar in veš, kaj pridelaš, menita zakonca Bobnič.

Na domačiji Bobnič so od nekdaj kmetovali, le da so prejšnji rodovi nekoliko več sejali žita in orali njive. Z živinorejo so se intenzivneje začeli ukvarjati danes že pokojni Jankovi starši, Karel in Angela. Mama je z molžo, takrat še na roke, začela okrog 1970. leta. V starem hlevu so skromno pridelovali mleko, veliko dela opravili ročno, mama pa je skrbela za kar dve kmetiji. Poleg moževe domačije tudi za svojo kmetijo na Velikih Goreljcah. Pozneje sta si pri Bobnič ustvarila dom ter skrbela za ducat hektarjev veliko kmetijo in tri otroke. Živinoreja je ostala paradni konj kmetije tudi potem, ko je kmetovanje po smrti staršev prevzel Janko. A kmetija ni dovolj za preživetje družine, zato Janko ob pomoči žene Anice gospodari ob redni službi.

Letno za mlečne izdelke Mlekarne Celeia prispevajo 75.000 litrov kakovostno pridelanega mleka. Zanj se trudita predvsem s kvalitetno krmo in dobrimi bivalnimi razmerami za živino. Zadnji dve generaciji sta ves čas nekaj investirali, posodabljali, obnavljali in gradili. »Je bilo kar pestro,« se spominja Anica življenja na kmetiji ob vsem delu in dveh majhnih otrocih. Danes, ko sta Klemen in Urban že odrasla, je njuna pomoč na kmetiji neprecenljiva. »Brez njiju ne vem, kaj bi,« pravi ponosni oče. V prostem času v njihovi hiši zadiši po domačih dobrotah izpod Aničinih rok ali zadoni zven Jankove kitare.