Življenje na kmetiji Špolar, kjer danes kmetuje Dragica, ni bilo vedno rožnato. Kljub temu so se pogumno spoprijeli s težkimi preizkušnjami. Že več kot petdeset let se ponašajo z oddajanjem kvalitetnega mleka, v vsem tem času pa so eni redkih, ki v vasi Buče še oddajajo mleko.

Na kmetiji Bovha je bilo spisanih mnogo življenjskih zgodb. Med prejšnjimi lastniki te domačije je bil tudi kipar, ki je izdeloval čudovite kipe. Eden se je ohranil v kapelici, ki je del domačije. Dragica pripoveduje, da njena družina izhaja iz sosednje Hrvaške. Oče, ki je bil po poklicu čevljar, je z ženo živel na manjši kmetiji v bližini meje vse do leta 1935, ko sta kupila parcelo, kjer stoji današnja Špolarjeva kmetija. Denar za gradnjo hiše in hleva je zbral z obiskovanjem sejmov, kjer sta z ženo prodajala čevlje, nato pa je sam s konjem in vozem zvozil domov ves material. Leta 1937 sta se v hišo vselila, a sta med drugo svetovno vojno zbežala na Hrvaško, v hišo pa je okupator naselil Kočevarje. Ko sta se po vojni vrnila, je bila kmetija izropana in požgana. Takoj sta se lotila obnove in v hlev naselila nekaj glav živine, oče pa je pridobil obrtno dovoljenje in se začel ukvarjati s čevljarstvom. S prisluženim denarjem sta z ženo povečala kmetijo in začela oddajati mleko.

Dragica je na mali kmetiji odraščala skupaj s tremi sestrami. Vse so se zgodaj omožile drugam, sama pa je ostala doma. Ko sta z možem Albinom prevzela kmetijo, so imeli v hlevu okoli osem krav, z mamo sta jih molzli na roke, mleko pa nosili v kanglah v središče vasi, kjer je bila dolga leta manjša zbiralnica mleka. Kozjanski potres je domačijo precej prizadel, zato sta bila z možem prisiljena zgraditi novo hišo in hlev. Pa tudi sicer sta veliko investirala v modernizacijo kmetije.

Ko je mož pred nekaj leti umrl, je ostala sama na kmetiji. A pri delu ni sama, saj ji pomagata hčeri Darja in Simona, pa tudi sosedje radi priskočijo na pomoč.