»Nekoč na kmetijah ni bilo lahko, marsikdaj je bilo zelo težko. Z veliko mero vztrajnosti in trdega dela nam je uspelo doseči, da je naša kmetija danes uspešna,« nam ponosno pripoveduje mama Antonija.

Ko se je Antonija, mama današnje lastnice Jožefe, sredi petdesetih let primožila na majhno kmetijo sredi Kozjanskega, biti kmet ni bilo lahko. Kot pripoveduje, so se vsa opravila izvajala na roke, le pri delu na njivi in travnikih sta bila v veliko pomoč dva vola, ki so jih imeli v štali. Takrat na kmetiji niso imeli ne vode ne elektrike, zato je morala zelo zgodaj vstajati, da je šla z vedrom po vodo za družino in za napajanje živine.

Z organiziranim odkupom mleka so tudi Čadejevi začeli oddajati mleko. Kot se spominja Antonija, so imeli dve ali tri krave, ki jih je zjutraj in zvečer ročno pomolzla. Vsako jutro je po molži naložila kangle v pleten koš, nato pa z njim na rami hitela do oddaljene zbiralnice, da je pravočasno prinesla mleko. Kasneje je njeno delo prevzela Jožefa. Kot se spominja, je vsako jutro, ko je odhajala v šolo, sproti nesla še kangli, polni mleka, do zbiralnice in ju po šoli odnesla domov.

Po moževi smrti je Antonija ostala sama z dvema hčerama, zato sta morali poprijeti tudi za moška dela. Ker je bilo treba preživeti, so prodale oba vola, z denarjem pa kupile nekaj molznic in povečale količino mleka. Sestra se je odselila in si ustvarila družino, družinsko tradicijo po svoji mami Antoniji, ki še vedno veliko pomaga tako v gospodinjstvu kot zunaj, pa nadaljuje Jožefa. Postopoma je povečevala število glav v hlevu, obnavljala objekte in nakupila potrebno strojno opremo.

Danes sta veselje do kmetije s partnerjem Tonijem prenesla tudi na najmlajša člana družine, Simona in Natašo. V času, ki ji ostane, Jožefa skrbi za rože, ki jih je na domačiji zelo veliko.