Mlečna cesta – Zelene Doline

Kmetija Čeč


Zgodovina je zapisala že marsikatero zgodbo na kmetiji Čeč. Predniki so vedno znova začenjali na začetku, zadnjima dvema generacijama pa je le uspelo poskrbeti za največji razvoj.

Med vojno je bila družina izgnana. Ko so se vrnili na domačijo, je kmetija ob udaru strele še pogorela. Po vsakem neljubem dogodku so morali začeti znova, zadnjima dvema generacijama pa je le uspelo kmetijo postaviti na noge. Antonovi starši so delali predvsem z voli in konji. S konji so delali v gozdu, oče je vozil kot furman, sejali so žito in imeli nekaj živine. Ob kmetovanju je oče žgal tudi oglje, da je zagotovil še dodaten vir prihodka za vlaganje v kmetijo. Anton je bil vse od malih nog del razvoja kmetije, po poroki z Majdo pa je dolgo časa delal še skupaj s starši. Zgradili so nov hlev, nakupili kmetijsko mehanizacijo, obnovili hišo, v kmetijskih dejavnostih so ohranili gozdarstvo, hkrati pa se intenzivneje usmerili v živinorejo.

»Že skoraj 40 let molzem,« pove Majda. Poleg mlečne proizvodnje, letno pridelajo okrog 30.000 litrov, redijo tudi pitance in nekaj prašičev. Gospodarjema pri skrbi za dobro počutje 25-glave živine in dobro obdelano zemljo zadnja leta pomaga sin Peter z ženo Natalijo, nič manj pomembna pa ni pomoč najmlajših družinskih članic, Tjaše in Špele. Kadar se na domačijo vrne tudi hči Danica, babico in dedka razveseljujejo kar štiri dekleta. »To so najlepši trenutki,« pravi dedek, ki svoj prosti čas najraje preživi v naravi, v družbi svojih bližnjih ali si odpočije na domači zofi. Za prihodnja leta so polni načrtov, najbolj pa si želijo z novim traktorjem še olajšati delo. Anton in Majda verjameta, da bo sin nekoč uspešno vodil kmetijo.