Ko se na Jeronimu cesta konča in ni več poti, veš, da si pri Novakovih. Kar štiri generacije v sožitju živijo skupaj in s ponosom redijo svojo čredo avtohtonih slovenskih cik. Tako ljube so tudi najmlajšim v družini, tako da se prva beseda iz otroških ust sliši »mu«.

Cencljevi, ki štejejo osem družinskih članov, molzejo v dveh hlevih in obdelujejo 17 hektarjev zemlje. Še danes grabijo na roke, kosijo pa vse od maja do oktobra. Ponosni so na svojo avtohtono čredo slovenskih cik, na lastno mlekarno z bazenom in vse, kar so dosegli.

Ko sta kmetijo vodila še Štefka in Jakob, so se ukvarjali večinoma z govedorejo, hči Anica pa je na začetku osemdesetih vztrajno spodbujala preusmeritev tudi v mlečno proizvodnjo. Na začetku je sama s traktorjem vozila 20 litrov mleka na dan v Praproče in v tistih zlatih časih zaslužila le nekaj manj kot mož Anton, ki je hodil v službo. Nekoč je bilo veliko enostavneje, se spominja. Za domačo rabo je Anica včasih naredila domači sir, kakšno skuto, moški del družine pa shrambo še danes napolni z domačimi salamami. Na kmetiji pomaga tudi hči Sonja, ki je po izobrazbi zootehnik in bo nekoč prevzela kmetijo, za radost in veselje pa poskrbita njena 17-mesečna dvojčka.

Prijetna in vedra družina se rada spominja in pripoveduje o življenju nekoč, o prigodah na kmetiji še iz časov, ko je bila Anica otrok. Ni bilo ceste, zato so otroci v šolo pozimi gazili, malo po zadnjici, malo po nogah, kar po stezi skozi gozd. Pri delu na kmetiji so si pomagali s kravami in se z njimi odpravili celo na kmečke igre in veselico na Vransko.

Čeprav še danes živijo življenje, nekoliko odrezano od sveta, preprosto, s slabo internetno povezavo in slabo cesto, na samem, pa je ta velika družina ves čas nasmejana in zdi se, kot da se jim res dobro godi.