Cestnikovi se lotijo vsega, kot pravijo sami. Trdo delo jim ni tuje, imajo veliko zamisli in načrtov, preizkusili so tudi mnoge dejavnosti na kmetiji. V njihovih srcih pa živi kultura.

V poznih petdesetih letih sta Marija in Jožef kmetijo kupila od sorodnikov ter nato prenovila hišo, postavila nov kozolec, obnovila tudi hlev in dokupila stroje. Na začetku sta ohranjala pridelavo hmelja, a sta jo zaradi strmih površin opustila. Hmelj so zamenjale maline in jagode, ki so jih dolgo uspešno sadili in prodajali. Medtem so sistematično pristopili tudi k pridelavi mleka. Ob tem so morali urediti cesto za lažji dostop do hiše, saj je bilo vse do takrat to mogoče le z motorjem in traktorjem.

»Še ni 60 let, odkar sem tukaj, a se je toliko spremenilo,« pripoveduje Marija. Preizkusili so marsikaj in ni jim hudega, nam še pove. A časi niso rožnati, zato moraš živeti čim bolj samooskrbno in se lotiti vsega. Njen sin Peter in njegova žena Urška, ki zdaj opravita večino dela in skrbita za kmetijo, se lotita raznih priložnostnih del, skupaj pa redijo nekaj živine, zase in tudi za prodajo. Večino ustvarijo in pridelajo doma. Peter se z lahkoto loti številnih del, tudi zidarstva, strojnih popravil in podobno, pozimi opravlja celo zimsko službo. Kmetijo želijo ohraniti na taki ravni, kot je, in ustvariti čim lepšo zapuščino otrokom, Aljažu, Martinu in Maji.

V njihovih srcih poleg kmetije živi tudi kultura. Urška in Maja prepevata v zborih, Peter z ženo že vrsto let pleše pri folklori, Maja pa igra pri tamburaših. Njihov dom je prepojen z veseljem, ljubeznijo in kulturo.