Zgodovina je zapisala že marsikatero zgodbo na kmetiji Vajče, kjer danes kmetuje že vsaj četrta generacija. Že od nekdaj je povezana z mlekom, Viljemovi starši so bili zadolženi za vožnjo mlečnih kangel do zbiralnice, že več kot petdeset let pa se ponašajo z oddajanjem kvalitetnega mleka.

Pred drugo svetovno vojno so si Viljemovi stari starši sredi obdelovalne zemlje postavili manjšo leseno hiško, posadili lipovec in na manjši njivi začeli pridelovati vsega po malem. Postavila sta tudi manjši hlev, v katerem sta imela kakšno žival. Po njuni smrti so kmetijo prevzeli Viljemovi starši, Viljem in Gelca.

Ko se je sredi šestdesetih let začel organizirani odkup mleka, so bili njegovi starši zadolženi za pobiranje kangel od okoliških kmetov in vožnjo do mlekarne. Takrat so skoraj vsi kmetje v vasi prodajali mleko. »Mama in oče sta večkrat rekla, da je bilo to zahtevno delo. Zelo sta morala paziti, da se kangle, polne mleka, med vožnjo po kolovozu niso prevrnile. Zlasti pozimi je bil velik problem, ker so bile na Kozjanskem hude zime in po cesti veliko ledu, zato smo si doma izmišljevali najrazličnejše pripomočke, kako pritrditi kangle na voz. Sprva je lesen voz gnala živina, od začetka sedemdesetih pa traktor,« se spominja Viljem.

Viljem je leta 1970 po smrti staršev ostal sam na kmetiji. Prvih nekaj let je skrbel za vinograd in molžo krav, kaj več pa mu obilica dela ni dopuščala. Dodatno je kmetijo prizadel še potres leta 1974. Po poroki sta z ženo celo kmetijo postavila na noge. Od obnove starega vinograda, gradnje novega hleva in s povečanjem mlečne dejavnosti se je kmetija začela posodabljati in širiti. Pred leti sta si postavila novo hišo, kupila molzni stroj in posodobila kmetijsko mehanizacijo.

Ko se danes ozreta na opravljeno delo, sta ponosna na prehojeno pot. »Mleko moraš imeti res rad. To je delo, ki zahteva celega človeka, saj moraš biti vsak dan dvakrat v hlevu. Krave so pametna bitja, točno te prepoznajo po glasu,« povesta.