V življenju je vredno pustiti sledi. Za rodove, ki prihajajo z novimi željami in izzivi. Odlikuje jih vedoželjnost in ne bojijo sprememb. Cenijo znanje in izkušnje, ki so se prenašale iz roda v rod, ter jih znajo vpeti v pričakovanja, ki jih piše sodobno življenje.

Janko zgodbo kmetije Deželak začne s prihodom starih staršev iz vasi Loke v Velike Grahovše. Tukaj so kupili kmetijo, ki so ji domačini rekli pri Oblak, in to ime se je ohranilo še danes. Ukvarjali so se z lesom in kmetijstvom. Delo se je opravljalo s konjsko vprego ali ročno. A prišel je čas, ko je ročno delo zamenjala strojna mehanizacija. Leta 1973/1974 so kupili prvo kosilnico, prvi traktor pa leta 1980. Seveda se vlaganja niso končala, saj so ves čas sledili razvoju kmetijstva. Pomembna investicija je bil nov hlev, ki je zelo olajšal delo.

Janko se je rodil v družini s petimi otroki, bil je najmlajši. Otroška leta so bila zaznamovana z delom na kmetiji in mama je znala svoje nadobudneže vedno odlično organizirati. Janko se spominja, da so pri delu vedno tekmovali, otroci z mamo. Tako so pri delu šteli in nato primerjali, kdo je več opravil, npr. kdo je pobral več krompirja. Seveda je mama vedno izgubila, otroci pa so bili za opravljeno delo pohvaljeni in nato pripravljeni sodelovati pri novih nalogah.

Janku šolske knjige niso delale težav in želel si je po poti rudarskega tehnika. A starši so bili že starejši, zato je ostal doma na kmetiji ter si z ženo Cvetko ustvaril družino. Za otroški smeh sta poskrbeli dvojčici Monika in Tinkara. Huda bolezen žene in mame Cvetke pa je spremenila življenjski tok družine. Danes so sami, a spomin ostaja.

Veliko dela na kmetiji Janko opravi sam. Ker ceni dobro počutje živali, jih ob lepem vremenu vedno spusti na pašnik. Mleko oddaja v vaško zbiralnico, na kmetijo Kačič, dvakrat na dan. Začetek dneva naredi popoln požirek tople kave in izmenjava dnevnih novic. Za red v hiši pa sta odgovorni Monika in Tinkara.

Janko je ponosen na redoljubnost, ki mu jo je privzgojila mama. Z nasmehom na obrazu prizna, da še danes šteje, tako kot v otroških letih.

Ko vprašanje nanese na prihodnost, poudari, da bo vztrajal na kmetiji. Velikih načrtov in ciljev si ne zastavlja, dela za danes in jutri. Kaj bodo prinesla leta, prepušča usodi. Upa pa, da bo katera od hčera le ostala doma. Vsekakor jima bo vedno stal ob strani in ju spodbujal, da sledita svojim sanjam.