Vse odkar je v Ložah nad Rimskimi Toplicami živel gospodar Flis, že od leta 1700, kmetija ostaja v istem rodu in še danes nosi imeli po predniku – Flisova domačija.

Nekoč so na kmetiji pitali vole in mlado živino, velike družine pa so se preživljale zgolj s kmetovanjem. Matevževa mama je delala maslo, ki so ga nemški turisti v zdravilišču zelo radi kupovali. Svojo družino je v takratnih težkih časih preživljala z iznajdljivostjo. Mlekarstvo je pri njih doma, odkar so mlečne izdelke prodajali še na domu. Matevž je kot najmlajši izmed sedmih otrok ostal doma, kmalu primožil Alojzijo in skupaj sta ustvarjala naprej. Sredi šestdesetih let se jim je z novim direktorjem zadruge, ki jim je pokazal dober vzorčni primer pašno-košnega sistema, odprla nova priložnost, ki so jo izkoristili.

Paša je vplivala na boljšo mlečnost, več mleka pa je vodilo do odločitve o prodaji mleka v Mlekarno Celeia. Mlečno pridelavo so postopoma povečevali, v sedemdesetih nakupili potrebno mehanizacijo in zgradili nov hlev. Vse do danes so v hlevu ostali pitanci in krave molznice, mleka pa letno pridelajo okrog 80.000 litrov. Za njimi so dobra obdobja, za katera so si prislužili tudi številna priznanja mlekarne. So ponosni lastnik dveh zlatih, dveh bronastih in ene srebrne medalje. »Za uspeh je potrebno marsikaj,« pravi gospodar, ki pove tudi, da na kmetiji ni lahko, je pa zanimivo. Kmetija in celoten kraj mu veliko pomenita, zato že leta sodeluje v raznih društvih in krajevni skupnosti ter sooblikuje podobo kraja. Vesel je, ker je tudi sin Aleš navdušen nad kmetijo, in verjame, da jo bo z ženo Suzano in otroki uspešno vodil naprej.