Zgodovina je zapisala že marsikatero zgodbo na kmetiji Drame, kjer danes sobivajo kar štiri generacije. Kmetija se že več kot petdeset let ponaša s kakovostnim mlekom, v vsem tem času pa so eni redkih, ki v Zibiki sploh še oddajajo mleko.

Pred več kot petdesetimi leti so na kmetiji živeli Barbarini stari starši, Roza in Lojz, skupaj s tremi hčerami in sinom. Sin je padel med drugo svetovno vojno, hčerke so se omožile in zaposlile v industriji. Dela na kmetiji je bilo veliko, stara starša pa že v letih, zato jima je na pomoč večkrat priskočila vnukinja Barbara.

Ko sta z možem Jožefom prevzela majhno kmetijo, so seveda veliko delali na roke. V hlevu sta imela dve kravi in dva vola. Takrat se je v teh krajih začelo odkupovati mleko, kar je bilo dobro plačano, zato z odločitvijo za prodajo mleka nista odlašala.

Od prvega traktorja konec sedemdesetih in s povečanjem mlečne dejavnosti se je kmetija po potresu leta 1974 začela še bolj posodabljati in širiti. V vsem tem času jima je uspelo postaviti na noge vso današnjo kmetijo. Obnovila sta stari hlev, zgradila novega, postavila hišo, kupila molzni stroj ter posodobila kmetijsko mehanizacijo. Poleg mlečne proizvodnje redijo tudi pitance, nekaj prašičev in kokoši. Gospodarjema pri skrbi za dobro počutje živine in dobro obdelano zemljo zadnja leta pomaga sin Miran z ženo Brigito, nič manj pomembna pa ni pomoč vnukinje Petre s partnerjem Sašem in najmlajših družinskih članic, Teje in Jane. Kot pravi Barbara, sta pravnukinji že od malih nog tekali naokrog po kmetiji, pomagali pri vrtnih opravilih in skrbeli za kokoši. Barbara in Jožef verjameta, da bo sin nekoč uspešno vodil kmetijo.