Filipančičeva kmetija v vasi Sedlarjevo neposredno ob slovensko-hrvaški meji že več stoletij ohranja dediščino in tradicijo kmetije Turki, kot jim rečejo sosedje. Tam je živina spoštovana in domača hrana cenjena.

Še vedno na kmetiji stoji kar 300 let stara hiša in sporoča, da vsaj od takrat na domačiji živijo in kmetujejo predniki družine Filipančič. Po nekaterih podatkih naj bi kmetija na tem mestu stala že sredi 16. stoletja, pove Miran. V hiši, ki je bila pred nekaj leti v celoti obnovljena, danes stanujejo mama Vera, sin Miran z ženo Katarino ter otroka Mario in Nina.

Kot nam pripoveduje Vera, so mleko začeli oddajati pred okoli štiridesetimi leti. V najboljših časih je v vasi mleko prodajalo 29 kmetov. Zjutraj so kangle, polne mleka, prinesli do ceste, nato pa se je mimo pripeljal lokalni trgovec Pavlin, naložil mleko in iz njega naredil razne mlečne izdelke. Kasneje so vsi mleko začeli oddajati Mlekarni Celeia, danes pa je le še pet mlečnih proizvajalcev.

Kmetijo je po moževi smrti Vera predala sinu, ki je že od malega rad kmetoval. V vsem tem času sta z ženo kmetijo precej posodobila: v mlekarno sta namestila hladilni bazen, molzni stroj je nadomestil mlekovod, nakupila sta stroje in popravila gospodarske objekte.

Dela na kmetiji nikoli ne zmanjka, prizna Miran. »Vedno se najde kaj, kar je treba popraviti ali postoriti. Ob najnapornejših viških stopimo skupaj, da je delo hitro opravljeno.« Vera je zadolžena za svinje, zajce, kokoši, mačke in psa, sin Miran za molžo in krmo 15 molznic in vsa kmetijska dela, kolikor pa dopušča služba, pri tem pomagajo še žena in otroka.

Kljub vsemu si družina rada vzame čas zase. Miran se rad ukvarja s športom, ljubeznijo iz otroških dni. V mladosti je bil nogometaš, preizkusil se je tudi v nogometnem kampu v Stuttgartu, danes pa rad odigra kakšno partijo namiznega tenisa.