Ena streha in tri generacije so kmetija Flis, po domače Jurjeva kmetija. Iskrenost in spoštovanje do opravljenega dela jim daje moč, da vztrajajo na zemlji in skrbijo, da se življenjski utrip na kmetiji nadaljuje.

Stara mama igrivo prizna, da pri hiši mora biti ime Marija, zato ga ponosno nosi. Z žarom v očeh se spominja let, ki jih je preživela na kmetiji Flis. Marija prihaja iz sosednje vasi, s Tovstega, in kadar je šla v mesto, jo je pot vodila mimo kmetije Flis. Preskočila je iskrica in Alojz jo je povabil k sebi. Svojih mladih let se spominja kot težkih, saj je bilo delo predvsem ročno. Delo na njivi so olajšali voli, v hlevu pa so imeli dve ali tri krave in telička. Mleko so sprva vozili v Laško, pozneje so si postavili lastno zbiralnico. Za dodatne skrbi sta poskrbela sin Alojz in hčerka Verica. Vendar Marija s ponosom na obrazu doda: »Na kmetiji je vedno veliko dela in oba, tako Alojz kot Verica, sta rada poprijela za delo.«

Danes nadaljuje sin Alojz z ženo Mileno, v pomoč sta tudi najmlajša člana družine, Klavdija in Janez, ki sta svoja mladostna leta zapisala študijskim obveznostim. Danes se na kmetiji ukvarjajo s pridelavo mleka in vzrejo prašičev.

Kadar beseda nanese na leta, ki prihajajo, je odgovor enoten: »Vse karte so še odprte, želja pa je, da se življenje na kmetiji nadaljuje. Klavdija študira agronomijo v Mariboru, Janez geografijo in zgodovino. Kateri se bo zapisal kmetiji, bo pokazala prihodnost.«