»Kmetovanje je zelo zahtevno področje, ni enostavno biti kmet, saj moraš biti zraven še ekonomist, farmacevt, živinozdravnik, pa tudi pravnik,« nam misli o kmetovanju strne Ignac. A vendarle je čudovito biti obkrožen z živalmi in naravo, doda v isti sapi.

Na manjši kmetiji pod pobočjem Donačke gore danes kmetuje že osma generacija, ponosno pove Ignac. Na začetku so kmetovali samooskrbno, od sredine sedemdesetih let pa so njegovi starši začeli z mlečno proizvodnjo. Oče je že leta 1979 kupil traktor štorovec, ki po štirih desetletjih uporabe še ni bil na popravilu. Z mamo sta kupila tudi drugo potrebno mehanizacijo in molzni stroj ter obnovila hlev.

Ignac je mladost preživel ob delu v hlevu in vinogradu. Ker je njihova kmetija na hribovitem površju, je bilo treba večino dela opraviti ročno. »Delo na hribovitih predelih je zelo nevarno. Stalno moraš biti pozoren, saj že najmanjša napaka vodi v nesrečo,« pove. Spominja se, da je nekoč imel hudo nesrečo v vinogradu med sajenjem trte, a jo je na srečo odnesel le z zlomljeno nogo in roko.

Ko sta z ženo Nežo po očetovi smrti prevzela kmetijo, sta nadaljevala začrtano pot njegovih staršev. Povečala sta število molznic, kupila nov molzni stroj in bazen. Preizkusila sta se tudi v reji bikov, a sta to dejavnost kmalu opustila. Veliko dela na kmetiji opravi Ignac sam, saj sta žena in sin Rok dopoldne v službi, ob popoldnevih pa mu priskočita na pomoč. Žena je ob večerih zadolžena za molžo, moški del pa za hranjenje živali in delo s traktorjem. Poleg krav imajo še manjši vinograd pod Svetim Florjanom. Kot pripoveduje, se je pred nekaj leti lotil obnove gorce in ugotovil, da je bila zgrajena že daljnega leta 1847.

Kljub vsemu opravljenemu jim novih načrtov ne zmanjka. V prihodnosti si želijo namestiti mlekovod, s katerim bodo še olajšali delo. A to bo počakalo na sina Roka, ki bo s partnerko kmalu prevzel kmetijo.