Sotlerjeva kmetija piše podobno zgodbo kot druge kmetije v dolini. Iz roda v rod dobro kmetujejo, na začetku samooskrbno, nato s hmeljem, pozneje so pitali bike, že več kot 40 let pa je osrednja panoga mlečna pridelava.

Ivana je posvojil njegov stric, ki je na kmetiji gospodaril brez potomcev. Z Ivanom je poskrbel za nasledstvo. Z leti je Ivan kmetijo prevzel s svojo soprogo Marijo in ohranil glavni dejavnosti – pitanje bikov in mleko. Da sta lažje zgradila potrebne objekte, je Ivan moral še v službo. Zgradila sta nov hlev in hišo, nakupila strojno mehanizacijo, sčasoma pa sta se v celoti posvetila mlečni proizvodnji in rejenju mlade črede. S kmetijo sta zrasla tudi njuna sinova, Andrej in Božo. Starejši z družino živi v neposredni bližini in se pogosto vrne na obisk, ob konicah tudi na pomoč, Božo pa je s soprogo Nežko leta 2011 zasedel mesto gospodarja. Za veselje pri hiši poskrbita tudi že dva najmlajša člana družine, Florjan in Blažka.

Tudi Božo kot mladi prevzemnik kmetije hodi na delo, da bosta z ženo lažje izpolnila svoje načrte, ki jih ni malo. Želita zgraditi prizidek k hlevu in povečati čredo, nakupiti novo kmetijsko mehanizacijo ter na sploh kmetijo posodobiti in razviti. Delajo skupaj, Marija skrbi za gospodinjstvo in vinograd, Božo in Nežka ter Ivan za hlev, preostalo delo pa si smiselno sproti razdelijo. »Včasih je vsa vas delala skupaj, ženske smo vozile mleko, skupaj smo silirali in si pomagali,« se spominja življenja na Ložnici Marija. »Danes so drugi časi,« doda Nežka. A pri njih še vedno živi pripadnost kraju, zato so vsi člani dejavni v raznih društvih, Ivan in Marija pri upokojencih, Božo pa je predan gasilec.