Načrtov lastniku kmetije Mikek, Antonu Goličniku, nikoli ne zmanjka. Čeprav večino dela opravi sam, mu ob bok vse pogosteje že stopijo zagnani nečaki.

Včasih je bila kmetija samo samooskrbna kot večina kmetij v dolini. Sejali so vse, kar se je sejati dalo, povsod, kamor je seglo oko, so bile njive. Kjer se je dalo orati, na začetku z voli in kravami, so sejali in pridelovali povrtnine. Na začetku sedemdesetih let pa sta oče Jože in mama Rozalija pristopila k nekoliko bolj organiziranemu kmetovanju in začela pridelovati mleko. Ko so bili otroci, Anton, Jožica, Stanko in Jure, še majhni, so v kanglah nosili mleko v zbiralnico, pozneje ga je oče vozil z motorjem, zadnja leta pa okrog 70.000 litrov mleka letno Mlekarna Celeia prevzame na domu.

Ko je odgovornosti gospodarja nase začel prevzemati Anton, je hodil še v službo. »Ves dopust je šel za delo doma,« se spominja. Sčasoma je zaradi pomanjkanja časa in spanca ostal doma in se v celoti posvetil kmetovanju. Večji del prihodka je vsa ta leta vračal v kmetijo, predvsem v posodobitev kmetijske mehanizacije, drenažo in izravnavanje kmetijskih površin ter vzdrževanje objektov. Doma vse postori sam, pri košnji travnikov v strminah najetih površin pa mu pomagajo bratje in sestre. V preteklih letih si je rad vzel čas za športne užitke, danes pa je tega časa bistveno manj ali ga raje izkoristi za ustvarjanje domačega orodja in počitek. »Nekaj nečakov je zagnanih,« se nasmeji Anton, kadar razmišlja o naslednikih. A pred njim je še lepo obdobje, ko bo sam skrbel in uspešno vodil kmetijo.