»Na kmetiji je naporno, a vedno luštno,« pravijo Gračnerjevi, ki na več kot 300 let stari domačiji prisegajo na lokalno in doma pridelano hrano.

Na manjši kmetiji, ki jo je okrog leta 1800 kupil Ivanov ded, so se ves čas ukvarjali samo s kmetijstvom. Ko je Ivan kmetijo prevzel po očetu, se je ukvarjal z gozdarstvom in žganjem oglja, ki ga je dolga leta prodajal v podjetje Merx v Celje. Z mlekom sta z Olgo začela šele 1990. leta. Kmetijo je bilo treba v celoti preusmeriti in preurediti v mlečno proizvodnjo, nakupiti nove stroje, postaviti nov hlev, da je svojemu namenu začel služiti leta 1994. Najprej je nudil dom petim kravam, z leti pa sta stalež postopoma povečevala. Olga se rada spominja, kako so pšenico mlatili še na roke, kako je ročno molzla še do poznega 2004, šele zadnja leta imajo svoj hladilni bazen in molzni stroj.

Danes na kmetiji živijo Olga in Ivan s hčerko Olgo in njenim partnerjem Jankom ter vnukom Nikom. Složno, z roko v roki skrbijo za kmetijo, si pomagajo, v družinsko blagajno pa za lažje mesečno shajanje veliko doprinese tudi služba mlajšega rodu. Složnost je potrebna, saj je na kmetiji veliko dejavnosti, od mlečne prireje do sejanja pšenice, koruze, vzreje prašičev, kokoši … »Vse imamo doma,« pove Olga in doda, da prisegajo na domače, lokalno. Gračnerjevi imajo številne načrte za prihodnost. Kaj popraviti, kaj obnoviti, predvsem pa ohraniti osnovne dejavnosti. Kako se bo kmetija razvijala v prihodnje, je veliko odvisno tudi od želja hčere in njene družine.