Predniki današnje lastnice Rozine so kmetijo Podibelčan kupili nekje na začetku 20. stoletja, za najvidnejši razvoj pa je poskrbel njen dedek.

Hmeljarstvo je bilo takrat glavna panoga, kmetovali pa so tudi z nekaj živine, predvsem za lastno oskrbo. Ko so se razmere na hmeljarskem trgu poslabšale, so hmelj opustili in se intenzivneje posvetili živinoreji in pridelavi mleka. Skuto, maslo in smetano so s košem nosili po celjskih hišah. Rozinina mama je mlečno tradicijo nadaljevala in začela s prodajo Mlekarni Celeia. Tradicija mlečne pridelave ostaja vse do danes, ko je gospodarica Rozina. Dokler je mama še lahko vodila kmetijo, sta Rozina in njen žal že pokojni mož Anton hodila tudi v službo, z leti pa je ostala doma in prevzela mesto gospodarice.

Vse do danes, ko na kmetiji živijo in delajo Rozina ter njena hči Darja z družino, se je mleko ohranilo kot osrednja dejavnost, zase pa zredijo še kakšno živino in pridelajo čim več hrane. Razen razvoza gnoja in silaže ter podobnih večjih del večino postorijo sami, ob delovnih akcijah se vrneta tudi hčeri Silva in Mojca. Kadar se zbere vsa družina, babico razveseljuje kar pet vnukov. Darja, najverjetnejša naslednica, že ima želje in ideje za razvoj kmetije. Predvsem si želi posodobiti in modernizirati objekte, stroje in delo, hkrati pa vpeljati predelavo mleka in prodajo mlečnih izdelkov. »Ker smo na lepem, na malo odmaknjenem koncu, v stiku z naravo,« Darja izpostavi najlepši del življenja na kmetiji.