Šentrupert nad Laškim je na obronkih Kozjanskega, s precej razgibano pokrajino. Obiskovalec se lahko razvaja s prelepim razgledom na okoliške hribe, do Kala in Mrzlice, Kuma, Lisce, Donačke gore, Boča in obronkov Pohorja. Čeprav kraj Šentrupert ni širše znan, pa je pomembno stičišče poti, kolesarskih ali peš, ki vodijo na Celjsko kočo ali Svetino, tod mimo gre tudi Barbarin pohod.

Le korak stran od cerkve sv. Ruperta v Šempetru je kmetija Horjak. Njeno življenjsko zgodbo danes predstavljajo tri generacije, oče Jože z ženo Amalijo, hčerka Amalija z možem Martinom ter najmlajša generacija, Natalija, Nina, Davor, Jerica in Veronika.

Ko zaživijo pretekla leta, izvemo, da je bila tukaj včasih gostilna in trgovina. Vendar je usoda domačiji zapisala težke čase propadanja, tako da so jo pozneje prodali. Za domačijo so se začeli novi, boljši časi. Res je, da je bila zapuščena, vendar danes ponosno stoji kot urejena kmetija Horjak.

Leta, ki so sledila, so bila v znamenju nenehnih investicij. Leta 1992 so postavili nov hlev, za domače pa ima največjo vrednost mlekovod. Pravijo, da se je delo zelo olajšalo in da je vreden več, kot če bi kupili dva traktorja.

Pridelava mleka na kmetiji Horjak poteka že od organiziranega odkupa mleka. Pri tem poudarijo, da podpirajo pristop Mlekarne Celeia in vseh njenih pridelovalcev mleka, pa tudi kmetijskih zadrug k certifikatu Brez GSO – pridelano/proizvedeno brez gensko spremenjenih organizmov. Zavedajo se, da je le domača kakovost lahko prednost pred vedno močnejšo tujo konkurenco.

Kot pravijo, je navada železna srajca in časa za počitek ni. Martin, kadar mu dopušča čas, rad iz domačih jabolk sorte bobovec pripravi jabuček in domači sok, hkrati pa je odgovoren za vinograd. Martinova žena Amalija doda, da si prizadevajo, da je kmetija čim bolj samooskrbna. In ker pridne gospodinjske roke nikoli ne počivajo, Amalija, kadar le ima čas, saj hodi tudi v službo, rada speče domači kruh. Da je delo vsak dan pravočasno opravljeno, poskrbita še vedno aktivna stari oče Jože in stara mama Amalija.

Martin in Amalija pravita, da sta po srcu še mlada in da bosta še naprej z vso družino skrbela za razvoj kmetije. Kako se bo njena rast nadaljevala, pa prepuščata nadaljnjim izzivom.