Življenje niso dnevi, ki so minili, ampak dnevi, ki se jih spominjamo. In prav dnevi, ko sta mlada zanesenjaka Rudolf in Jožica obiskala mesto Arilje v Srbiji, so v njunem življenju pomembna prelomnica. Ko sta se vrnila domov, sta se odločila, da bosta posadila maline vrste willamette.

Rudolf si je na domači kmetiji ustvaril srečno družinsko življenje. Čeprav začetki niso bili enostavni, danes z ženo Jožico priznavata, da sta ravnala pravilno. Rudolf je kmetijo prevzel leta 1980. Bila je manjša, zato je sprva hodil v službo in skrbel za kmetijo, medtem ko je Jožica poleg dela doma skrbela za brezskrbno otroštvo hčerke Darje in sina Robija.

V zavedanju, da je vsaka izgubljena ura v mladosti priložnost za nesrečo v starosti, sta Rudolf in Jožica kmalu začrtala razvojno pot kmetije. Že mlada sta se odločila, da bosta na kmetiji gojila maline. Rudolf pove, da so 60 arov površine zasadili z malinami willamette, delo je potekalo ročno, na višku sezone so na dan obrali tudi 200 kg malin. Maline je odkupovala Kmetijska zadruga Šmarje za potrebe podjetja Etol iz Škofje vasi. Ko se je odkup ukinil, je Rudolf maline prodajal na tržnici v Celju, pozneje pa kar zavidljivih 18 let v Ljubljani. Prav ta dejavnost je bila glavni finančni vir za postopno gradnjo hleva ter nakup živali in strojne mehanizacije. Na kmetiji so se postopno preusmerjali v pridelavo mleka, medtem ko so prenehali pridelavo malin.

Rudolf z žarom pove, da je ponosen na vso družino, da jim je skupaj uspelo obdržati kmetijo, kljub težkim začetkom in nenehnim investicijam. Zadnja je bila gradnja novega hleva, leta 2011, izpeljali so jo izključno z lastnimi finančnimi sredstvi. Z ženo sta ponosna, da njunim naukom sledijo mladi, hčerka Darja z družino in sin Robi. Da je zadovoljstvo popolno, poskrbita vnuka Tilen in Rok.