Na kmetiji Jan se ne prenaša le ljubezen do kmetije, pa tradicija in dediščina, v genih je zapisana tudi dobrovoljna, živahna in marljiva narava ter pripadnost kraju in na sploh veselje do mnogih reči.

Nekoč velika kmetija, veleposestvo Jan, se je v poznih petdesetih letih prejšnjega stoletja z dedovanjem razpolovila, a z željo, da bi v okviru agrarne reforme ostala v rodu družine Jan. Tako sta vsak izmed dveh bratov dobila del kmetije. Slednjo, okrog 15 hektarjev veliko kmetijo je za očetom prevzel Janko in z ženo Štefko ustvaril dom svojima otrokoma, Jožetu in Zdenki. Vse generacije doslej so se ukvarjale z živinorejo, še posebej z mlekom, nekaj časa so gojili tudi hmelj. S prvim traktorjem se je Janko preživljal tudi kot traktorski furman in vozil za Premogovnik. Z ženo sta z leti zgradila dva silosa, obnovila hlev in vpeljala mlečno proizvodnjo za oddajo mleka v Mlekarno Celeia. Prav to dejavnost je zadnja leta posodobil sin Jože.

Mesto gospodarja je Jože zasedel skupaj z ženo Brigito. Vpeljal je mlekovod, prevozni bazen, povečal hlev za nekaj telet in mlečno proizvodnjo za skoraj polovico, tako da oddajo okrog 50.000 litrov mleka letno. Oba z ženo kmetijo vodita ob delu, tako da še vedno levji delež obveznosti opravi oče Janko. »Ohranjamo ga pri mladosti,« se nasmeji Jože, kadar pripoveduje o nasmejanem in izjemno delavnem očetu. Že več kot 50 let je gasilec, upokojenec, ki ne zamudi nobenega izleta, možakar, ki rad zaigra na lajno. Jože je po očetu podedoval predvsem zgovornost in nasmejanost, pa tudi veselje do gasilstva, pripadnost kraju in veselje do kmetije, ki ga deli s svojo družino.