Čeprav na kmetiji Jurkovnik simpatičen in nasmejan Marko gospodari sam, mu na pomoč radi priskoči bratje, nečaki in sorodniki. Tako uspešno krmari domačijo na Lepi Njivi pri Mozirju.

Ko je Markov nečak raziskoval korenine družine, je prišel daleč do leta 1570. Vse od takrat je kmetija v istem rodu, ves čas pa so se ukvarjali s klasičnim kmetovanjem. Če je premalo zraslo na njivi, so šli v gozd, da so priskrbeli dovolj za veliko družino. Markov oče je imel 9 bratov in sester, on pa je na kmetiji z ženo vzgojil tri pridne otroke, izmed katerih se je za naslednika zapisal Marko. Nekoč so veliko sejali, predvsem lan, za tkanino so uporabljali domače laneno platno. Franci in Andrej sta se poročila drugam, vendar bratu pogosto priskočita na pomoč, precej pa mu pomagajo tudi njegov bratranec in nečaki. Ko se zavrti kolo časa, se Marko rad spominja, kako so živeli na kmetiji. Veliko so delali že kot otroci, a so tudi kakšno ušpičili. »Včasih ni bilo drugih iger kot obračanje sena z grabljami,« se pošali.

Z mlečno proizvodnjo, ki je na kmetiji glavna panoga, je leta 1966 začel že njegov oče Franc. Sedaj, ko je Marko že v pokoju, v Mlekarno Celeia odda okrog 30.000 litrov mleka in skrbi za malo manj kot 20 hektarjev veliko posest. »Na kmetiji je v redu živeti, če se znaš iti,« pove sproščen in prijeten gospodar, ki si v prostem času najraje malo oddahne in kaj prebere. V prihodnjih letih bo užival v pokoju in poskušal ohraniti to, kar počne zdaj. Ko bo čas, je prepričan, da bo našel pravega naslednika. »Ko se bom naveličal,« se še zasmeji.