Že Sokrat je zapisal: »Najvišja vrednota ni življenje, ampak dobro življenje.« Drobni iskreni trenutki naredijo vsak novi dan nekaj posebnega, sestavljeni skupaj pa tvorijo mozaik dobrega življenja. Ni potrebno veliko, le lepa beseda in jutranja kava.

Prav drobni trenutki na kmetiji Kačič, ki pišejo zgodbe tudi okoliških kmetij, naredijo vsak dan nekaj posebnega. Imajo svojo mlekarnico in sem vozijo mleko kar s štirih okoliških kmetij. Vsi ponosni, da se vsako jutro zberejo skupaj, ob odlični kavi, kjer beseda teče o aktualnih dogodkih, vsakodnevnem življenju, tudi o družbenih dogodkih. Morda so besede premalo, te trenutke je treba doživeti.

Ko se zavrti kolo življenja v preteklost kmetije Kačič, se upravičeno ustavimo pri letnici 1856. Vpisana na vhodna vrata stare hiše priča, da so se na tej kmetiji že pred več kot 150 leti pisale življenjske zgodbe.

Danes jo tukaj zapisujejo kar štiri generacije. Dolfi in Gelika sta najstarejša in v srcu nosita mnogo življenjskih skrivnosti. Dolfi, ki je tukaj odraščal, pravi, da včasih ni bilo lahko. Ni bilo tehnologije in delo je bilo trdo, vendar se ni nič mudilo. Skozi mladostniška leta se je zbližal s sosedo Gelko in postala je njegova življenjska sopotnica.

Z organiziranim odkupom mleka so na kmetiji začeli pridelovati mleko. Pobudnik je bila Kmetijska zadruga Laško in po terenu je hodil njihov predstavnik, gospod Karl Krašek. Dolfi se spominja, da so začeli z majhnimi količinami, a jo iz leta v leto povečevali. V žaru spominov beseda nanese na primerjavo, da so pred leti za en liter mleka lahko kupili dva litra nafte, danes pa je to nemogoče. Pravi, da se je z mlekom dalo lažje preživeti, pa tudi vlagati v kmetijo. Leta 1972 so kupili traktor, vendar to ni bilo dovolj, saj so potrebovali še drugo mehanizacijo. Sledila so leta vlaganja v strojno tehnologijo: prikolica, plug, nakladalka, puhalnik … In kmetija je z leti rastla ter se razvijala.

Rudolf in Gelika sta poleg skrbi za kmetijo še našla čas za hčerke, Nado, Danico in Silvo. Domača kmetija je najbolj zasvojila Nado, tako da je že kot otrok želela ostati doma. Zato tudi ne preseneča, da se je odločila za srednjo kmetijsko šolo. Danes skupaj z možem Stojanom skrbita za domačijo. Ob Stojanovih besedah, da še skrbi tudi za dom, kjer je odraščal in je uro vožnje stran, se kar sama zapiše misel, da so tukaj doma odlični organizatorji časa.

Da življenje na kmetiji Kačič ni dolgočasno, poskrbijo otroci, Anja, David in najmlajši Žan. V pogovoru pa je začutiti, da je Stojanov sonček vnukinja Lara.

Na prihodnost Stojan in Nada gledata z optimizmom. Saj sta še mlada in z delom na kmetiji bosta vztrajala. Kljub temu da kmetija zahteva celega človeka, najdeta čas zase. Takrat se usedeta na motor in odkrivata lepote zelene Slovenije.