Antonovi starši so sredi šestdesetih let prevzeli dotrajano kmetijo, jo obnovili in se usmerili v živinorejo. Začeto danes nadaljuje sin Anton z družino.

Antonova mama in oče sta leta 1968 od starejšega para prevzela kmetijo in skrb zanju. Kot se Anton spominja iz pripovedovanja, je bila prevzeta kmetija v zelo slabem stanju, saj so bila poslopja zgrajena iz lesa in krita s slamo, je pa imela v hlevu že dve kravi, ki sta bili za mleko in delo na polju. V sedemdesetih letih sta začela domačijo postopoma povečevati in posodabljati. Oče je dokupil nekaj zemlje, hkrati pa sta z ženo začela oddajati mleko.

Anton je že od malega veliko pomagal staršem. Ker kmetija ni omogočala preživetja za vse tri člane družine, se je Anton po končani osnovni šoli zaposlil. Po služenju vojaškega roka je prevzel skrb za kmetijo. Takrat so obdelovali okoli 8 hektarjev svoje zemlje in imeli v hlevu od 8 do 10 glav goveda. Pri delu na kmetiji so mu v veliko pomoč žena Marija, ki si je službo našla v šentjurski zadrugi, in trije otroci. Sam je zadolžen za molžo in vsa traktorska dela, medtem ko žena skrbi za gospodinjstvo in Antonovo bolno mamo. V vsem tem času sta poskrbela za modernizacijo kmetije. Od sosedov sta najela okoli 15 hektarjev zemlje, na kateri pridelujeta kakovostno krmo, saj se zavedata, da je dobro pripravljena krma odločilna za kakovost mleka. Pred nekaj leti sta razširila in preuredila hlev za prosto rejo živali, kupila prevozni bazen in nekaj traktorskih priključkov.

Kljub obilici dela si Cepakovi vsako leto privoščijo vsaj en teden dopusta. »Tako imamo že od nekdaj. Tudi kmetje si moramo kdaj vzeti dopust, drugače lahko samo delamo in pregorimo,« pravi Anton. Nekoč, ko so bili starši še pri močeh, sta za kmetijo poskrbela onadva, danes pa Anton in Marija skrb zanjo zaupata otrokom.