»Če si rojen na kmetiji, ti pride v kri,« pravijo člani treh generacij simpatične družine Karničnik. Največ jim pomeni, da bivajo in delajo v naravi in z njo ter si kljub delu radi vzamejo čas za športne aktivnosti.

V starih zapisih se ob imenu kmetije pojavlja letnica 1500. Barbara se je z možem Jožefom po 12 letih vrnila domov, da sta kmetijo prevzela za starši. Začela sta skoraj od začetka in gradila vse življenje. Zgradila sta novo hišo, svinjake, kozolec, kupila prve stroje, takoj pa sta začela tudi s proizvodnjo mleka. Precej sta sejala, še posebej krompir, veliko jima je doprinesla žaga in na sploh gozdarstvo. Na kmetijo so z njima prišli štirje otroci. Ti so se pridno šolali, po šoli pa doma pomagali. Mlečno proizvodnjo so postopoma povečevali, na začetku sedemdesetih so pri njih naredili tudi vaško zbiralnico.

»Že rodil sem se za naslednika,« se nasmeji Simon, ki je že pred nekaj leti z ženo Heleno večino odgovornosti prevzel nase, nadaljuje delo staršev, tako da kmetijo vzdržuje in obnavlja. Leta 2008 so po požaru morali postaviti čisto nov hlev. Danes v kmečko blagajno doprinesejo mešane dejavnosti – pridelava mleka, pitanje bikov, nekaj malega tudi gozd, za samooskrbo pa skoraj vso hrano pridelajo doma. Še vedno sejejo, imajo svojo moko, s skupnimi močmi Barbara in snaha Helena pripravljata dobrote iz krušne peči. Pri vsakem delu na pomoč priskočijo tudi hčere, Ana, Barbara in Neža. Veliko jim pomenita tradicija in dediščina, od koder tudi imena družinskih članov, ki segajo daleč po družinskem drevesu, še več pa čas, preživet z najmlajšo članico Neli, sorodniki in prijatelji.