Na kmetiji Karničnik se prepletajo izkušnje, učenje in pomoč med generacijami. Danes življenjski utrip ustvarja Igor z ženo Danico, sinom Igorjem ter njegovo družino, ženo Nino in hčerkami Lauro, Živo in Nejo.

Zgodbo kmetije so po drugi svetovni vojni začeli pisati Igorjevi starši. Mleko so začeli oddajati z uvedbo organiziranega odkupa mleka. Tedaj so ga nosili v zbiralnico k sosedu, danes pa ga vozijo v skupno zbiralnico Prekopa.

Delo je bilo sprva ročno, nato je nekaj storitev ponudila zadruga, prvi traktor pa so na kmetiji kupili, tik preden je Igor odšel v vojsko. Igor pravi, da so bili njegovi starši navdušeni hmeljarji, zato je bil hmelj zagonski kapital za razvoj kmetije. Že pred leti pa so hmeljarstvo opustili, tako da se danes ukvarjajo izključno z mlečno proizvodnjo.

Igor se spominja, da v otroštvu prostega časa skoraj ni bilo, saj je že od 6. razreda pomagal pri vseh delih. Pravi, da je zrasel z vsemi opravili na kmetiji in da je kot edinec vedel, da bo nekoč prevzel kmetijo, zato se je vpisal v kmetijsko šolo v Šentjurju.

Igor se za svojo dušo in lastne potrebe ukvarja tudi s čebelarstvom, sadjarstvom in pridelavo zelenjave. »Vsaka generacija pusti na kmetiji svoj pečat, nadaljujem delo svojih staršev in se trudim, da bi naslednja generacija imela lažje pogoje dela,« pravi Igor in doda, da prav vsi poprimejo za vsako delo, saj je razvoj in napredek kmetije mogoče doseči le s skupnimi močmi. Nekega dne bo kmetijo Karničnik prevzel sin Igor, ki je po poklicu zidar in si že zdaj prizadeva za obnovo infrastrukture kmetije.