Svet se vrti hitro in časi se spreminjajo. Tako je tudi na kmetiji Klemen v Ravnah pri Šoštanju, vendar tam nekaj vedno ostaja enako – brezpogojno delo, predanost in veselje do kmetije.

»Moraš delati sam, drugače ti ne ostane dovolj,« pravi Ivan, ki s svojo soprogo Mileno krmari kmetijo Klemen. »Eno samo ljubo delo,« še dodaja gospodar, ko nam pripoveduje, kaj vse sta v teh letih z ženo ustvarila. Postavila sta kozolec, obnovila hlev, hišo in nakupila mehanizacijo. In kdo bi si mislil, da je ob vsem tem še precej dela s papirologijo. Tako ostane zelo malo časa za prostočasne dejavnosti, ki si jih Ivan bogati predvsem z zbiranjem starin in ohranjanjem dediščine, ob nedeljah pa svoje misli prevetri ob vožnji z motorjem.

Jutro se na domačiji začne z molžo, po njej mora Milena še v službo, hči Tinkara se odpravi v srednjo šolo, mama Justina pa poskrbi za topel opoldanski obrok. Ivanu dela čez dan ne zmanjka, in če kdaj potrebuje še več pomoči, poleg članov družine, ki bivajo na domačiji, na pomoč priskočita starejši hčeri, Tanja in Tajda. Takrat si dedek in babica le utrgata nekaj trenutkov, da jih preživita v družbi svojih vnukov. V njihovi družini tudi izobrazba nekaj šteje, pridni so tako pri delu kot pri učenju, zato so vse hčere izobražene in šolane. Oče s ponosom in nasmeškom pove, da znajo kljub temu dobro delati.

Prihodnosti se dotikajo le občasno s kakšno mislijo, tiho željo. Zakonca Kavčič si želita predvsem ohraniti, kar imajo zdaj, čeprav ju zanima tudi seneno mleko. Z večjimi odločitvami bosta še malo počakala, če se bo morda najmlajša hči odločila, da bo skupaj z njima razvijala kmetijo.