Na kmetiji Kladnik je na vsakem koraku začutiti skrb za kmetijo, za njeno okolico in počutje njenih prebivalcev. Erni in Anica predano in z vsem srcem skrbita za njeno urejenost, rast in razvoj.

Erni je na kmetiji odraščal v družbi starejših sester, Marjane in Zdenke. Dela je bilo vedno veliko in marsikaj se je opravilo ročno. Zato so bili vsi trije otroci že v rani mladosti vpeti v življenjski utrip kmetije. Starejša sestra je imela čez molžo, mlajša je skrbela za krmila, Erni pa za strojno mehanizacijo.

Ker oče ni znal voziti, je Erni že kot otrok lahko vozil traktor. Lepi spomini, kjer še posebej izstopa dogodek, ko se mu je mudilo v šolo – da bi prišel pravočasno, se je odpeljal kar s traktorjem. Ernija poleg iznajdljivosti odlikuje še ena lastnost, lep glas. In ker rad poje, je petju zvest še danes, tako da je član Moškega pevskega zbora Laško.

Včasih je bil Erni vpet v obveznosti doma in v službi, v rudniku Hrastnik. Zaradi zapiranja rudnika se je posvetil domu, kjer skupaj z ženo Anico skrbita za razvoj in rast domače kmetije. Danes se na kmetiji ukvarjajo s pridelavo mleka in vzrejo pitancev ter uspešno sodelujejo s Kmetijsko zadrugo Laško.

Da je delo opravljeno pravočasno, je vsak par pridnih rok dobrodošel, ob zahtevnejših opravilih pa pomagata sinova Gregor in Mitja, ki sicer stopata vsak po svoji življenjski poti.

Erni in Anica zreta v prihodnost z optimizmom, saj sta vajena skromnega življenja. Pa vendar Erni doda, da opaža, da na kmetijah ostajajo le starejši, ki težje sledijo hitremu tehnološkemu razvoju. Pravi: »Vse premalo se zavedamo, da kmetija preživi tudi vojne, in če je življenje na kmetiji, potem se lahko nadaljuje tudi rast in razvoj na drugih področjih življenja.«