Na obrazu človeka, ki ga je utrudilo pošteno delo, je neka posebna, ponosna zavest: »Nisem izgubil dneva.« In vsak novi dan prinese upanje, da opravljeno delo vodi k boljši prihodnosti za generacije, ki jim sledijo. Morda bodo stopale po istih stopinjah, vendar z zavedanjem, da je veliko dela že bilo opravljenega.

Mama Ana je prišla na kmetijo Klaužer leta 1964. Skromna kmetija je obsegala 3,5 hektarja zemlje. Leta so skrbeli, da je bila zemlja obdelana, uspešno so združili dve kmetiji in poskrbeli, da zemlja ni bila prepuščena zaraščanju. Nekaj zemlje so dokupili, odločili pa so se tudi za najem posameznih površin.

Življenjsko delo staršev nadaljuje sin Damjan z ženo Ano in sinovoma Simonom in Dejanom. Zapišemo lahko, da mu je bila ljubezen do zemlje položena v zibelko. Že v otroških letih, ki jih je preživel v družbi sestre Majde in brata Andreja, je vedel, da je njegova prihodnost doma, na kmetiji. In ko se kolo časa zavrti v preteklost mama Ana prizna, da je delo potekalo ročno. Ko so kupili traktor, leta 1975, je bil to velik mejnik za kmetijo. Da so lahko skrbeli za njen razvoj, je mož izdeloval ostrešja in ves zaslužek vložil v kmetijo.

Damjan in Ana ter mama Ana skupaj prikimavajo misli, da je kmetija s skupnim odrekanjem in z vsakim izkoriščenim dnem rastla ter jim je zares v ponos. V letih, ki sledijo, bodo vztrajali v pridelavi mleka in njegovi kakovosti.

Za konec predstavitve kmetije Klaužer pa še ena dogodivščina iz Damjanovih otroških dni: »Spominjam se, da sem nekega dne gnal živino na travnik. Ob srečanju vojakov me je premagala radovednost, da sem kar pozabil na živino. Ko sem se vrnil, so bile krave v sosedovih jabolkih. Strah, da se je katera zadušila, je bil neizmeren. K sreči se je vse dobro končalo.« Vprašanje, kako se je odzval sosed, pa ostaja neodgovorjeno.