Na kmetiji Klavžar so z organiziranim odkupom mleka v Šentrupertu tudi sami začeli intenzivnejšo pridelavo mleka. Na začetku so oddajali 15 litrov mleka na dan, danes povprečno 100 litrov. Čeprav pravijo, da je na podeželju lepo, mladostna leta Vide, ki je ostala doma, niso bila lahka.

Zaradi prezgodnje smrti očeta je Vida že kot 6-letna deklica ostala sama s starejšo sestro Nado in mamo. Obe s sestro sta poprijeli za vsako delo, ki se je opravljalo predvsem ročno. Ko je Vida dopolnila 14, 15 let, je bila pred težko odločitvijo, saj sta tako mama kot sestra Nada novo življenjsko priložnost našli na Dolenjskem. A Vida je imela rajši svoj rojstni dom, zato se je odločila, da ostane doma. Tako je nekaj let preživela sama na kmetiji. Da je bilo delo pravočasno opravljeno, so ji pomagali sosedje ter nekoliko tudi mama in Nada.

»Ko se je Zvonko, ki je danes moj življenjski sopotnik, vrnil iz vojske, je ostal kar pri meni,« nam zaupa Vida. In začel se je preporod kmetije. Vlaganja so bila namenjena hiši, hlevu in nakupu strojne mehanizacije. Pri tem Zvonko pove: »Ko sem prišel k hiši, je bilo zelo malo strojev,« in v isti sapi priznava, da danes strojna mehanizacija zelo olajša delo.

V zakonu so se Zvonku in Vidi rodile hčerke Nataša, Janja in Zvonka. Da je na domačem dvorišču še vedno veselo, poskrbijo vnučki Nastja, Vid in Gaja. Zvonko in Vida priznavata, da je na kmetiji vedno veliko dela. Ko na vrata potrkajo velika opravila, na pomoč priskočijo tudi hčere z družinami.

Ko za konec vprašamo, kaj ju osrečuje, odgovorita: »Prostega časa je malo, a je takrat slajše.« Zvonko hodi kegljat v Hrastnik, Vida pa rada pripravi domači štrudelj, ne brani se niti priprave domačega soka iz jabolk vrste bobovec.