Da si je prislužil majhno kmetijo v Spodnji Rečici, se je prednik družine Klemše odpravil vse do Aljaske kopat zlato. S prisluženim denarjem je svoji družini omogočil, da so v Zgornji Savinjski dolini začeli kmetovati.

Danes na domačiji živita dve generaciji družine Klemše – gospodar Jože in njegova soproga Marija ter hèi Bernarda in sin Janez. Na začetku prejšnjega rodu so večinoma delali na roke in vozili z živino. Les so s konji vozili po vsej Spodnji in Zgornji Savinjski dolini. Ko pa so konjska kopita zamenjala kolesa tovornjakov, so morali poiskati priložnosti v novih panogah. Tako je eno vodilo k drugemu in začela se je razvijati živinoreja. »S Primorskega smo pripeljali prve krave,« se spominja Marija. Da sta lahko pospešila mlečno proizvodnjo, sta morala na novo postaviti objekte. Kamen na kamen in kravo za kravo. Vzgojila sta tudi štiri otroke, izmed katerih danes za kmetijo v največji meri skrbi Bernarda, ob službi pa ji pomaga tudi brat Janez.

Čeprav je oče že v tretjem življenjskem obdobju, še pomaga. »Ate še vedno vozi traktor,« pravi hči. Vsi se strinjajo, da delo krepi človeka – ves čas moraš delati, tako se dlje in bolje držiš. Čeprav je zadnja leta osrednja panoga pridelava mleka, so vmes nekaj časa redili tudi piščance, zase pa doma pridelajo čim več hrane. »Najtežje je, če so v hlevu zdravstvene težave,« pravijo Klemšetovi, ki jim največ pomeni, da se živina dobro počuti in da je zdrava, kar pomeni tudi kvalitetno mleko. Menijo, da moraš biti na kmetiji prilagodljiv, ne zaletav, pa tudi previden. A vedno je najpomembnejša ljubezen do svoje zemlje. Če si od rojstva vajen delati z njo, ti ni težko.