Druženje s sorodniki in prijatelji ob pokušanju sladkih dobrot izpod Marinkinih rok in zvokih harmonike izpod Viktorjevih prstov, to so najlepši trenutki na kmetiji Klenovšek, pravita gospodarja.

Med vojno je bila Klenovškova domačija požgana. Oče Lenart in mama Matilda sta s staro mamo Karolino svoje zavetje iskala po raznih mlinih, pri sosedih in kjer koli je bilo varno. Po koncu vojne so se vrnili domov in začeli kmetijo znova postavljati na noge. Ni bilo ne elektrike ne vode, vsi objekti so bili skromni, neuporabni, sama pa jih nista zmogla postaviti na zadovoljivo raven. Na kmetiji sta pet otrok preživljala predvsem z živinorejo in vinogradništvom. Kljub težkim časom ima Viktor zelo lepe spomine na otroštvo, od malega so rasli s kmetijo, pomagali in živeli precej manj stresno kot danes. »Kmečki otroci smo navezani na domači kraj, tako da vest ne dopusti, da bi kmetijo zapustil.« S to mislijo se je Viktor vrnil domov in pogumno prevzel vajeti kmetije.

Skupaj z ženo Marinko sta obnovila stare objekte in zgradila novo hišo, silose, gnojno jamo, nakupila vso potrebno kmetijsko mehanizacijo in kmetijo tako razvila, da sta lahko oba doma. Dobrih 30 let je glavni vir prihodka mlečna pridelava, letno pridelajo okrog 70.000 litrov mleka, za obnovo redijo svoje teličke, za prodajo tudi nekaj malega bikov. Največ poudarka dajejo pridelavi kvalitetne krme, za dobro in zdravo hrano poskrbijo tudi zase. Simpatična, nasmejana zakonca svoj prosti čas najraje preživljata v družbi svojih otrok – Branka, Irene in Jureta – ter vnukov. »Kadar pridejo vnuki, takrat se začne življenje,« pravita ate in mama.