Skrbno obdelani travniki, obilica cvetic in vrtnic na gredicah ter obnovljena gospodarska poslopja, ki sporočajo, da je sledove pridnih rok na kmetiji Kolar moč videti na vsakem koraku.

Po pripovedovanju današnjega lastnika Ivana je na Geršakovi domačiji živelo in obdelovalo zemljo že veliko generacij. Vsak novi rod pa je prispeval k njeni rasti in razvoju, ki se vidi na vsakem koraku. Danes na manjši kmetiji sredi Golobinjeka ob slovensko-hrvaški meji živijo mama Karolina, sin Ivan z ženo Barbaro ter sinova Rok in Kevin.

Mama Karolina se je na kmetijo primožila leta 1962. Kot se spominja, je že tedaj na kmetiji stal manjši hlev, v katerem so imeli dva konja in vola za obdelovanje zemlje ter štiri krave za mleko. Z leti so konji in voli zapustili domačijo, saj jih je zamenjal traktor, namesto njih pa so v hlev nameščali krave in bike. Mleko so začeli oddajati sredi šestdesetih let. »V tem delu Kozjanskega se je po odprtju šmarske mlekarne zelo hitro začelo povpraševati po mleku. Ker nas je bilo precej zainteresiranih, so mimo speljali progo. Mleko smo v kanglah enkrat dnevno nosili do bližnjega križišča, tam smo ga prelili v večje kovinske kangle,« se spominja Karolina. Z možem sta zaslužek od mleka vseskozi vlagala v posodobitev kmetije. Že zelo kmalu je star hlev zamenjal novi, v katerega sta namestila še molzni stroj. »Komaj sva čakala, da so ga naredili in da smo tja prestavili živino, ker je bilo v starem hlevu kar malo tesno,« priznava.

Še danes mlečno proizvodnjo kombinirajo s pitanci, doda Ivan, ki je pred sedmimi leti pustil službo in prevzel skrb za družinsko kmetijo, medtem ko žena Barbara še vedno hodi v službo. »Življenje na kmetiji je veliko manj stresno kot služba. Sicer moraš biti vedno ob uri v hlevu, ker molznice zahtevajo posebno skrb, a je vredno,« priznava. Ob delovnih konicah očetu Ivanu na pomoč priskočita tudi Rok in Kevin.