Na gorsko-višinski kmetiji Kolman, ki dobrih 22 hektarjev ozemlja razprostira po strminah v Zabukovju, so člani družine prepričani, da je največ vredno tisto, kar sam pridelaš doma.

Nekoč, ko je bila kmetija še manjša in samooskrbna, so bili poznani po tkanju prtov iz lana, Dominikov oče pa je na kmetiji vpeljal novo dejavnost in kot izučen tesar delal ostrešja. Z ženo Štefko sta se ukvarjala predvsem z živinorejo, pred 45 leti pa sta začela še z oddajo mleka. Oče je dokupil kmetijo na sosednjem bregu, zgradil nov hlev, povečal stalež živine in mlečno pridelavo. Poskrbela sta za varno odraščanje štirih otrok, ki so vse od malih nog pomagali pri kmečkih opravilih. V drugi polovici osemdesetih se je pripetila usodna nezgoda, v kateri so se prezgodaj poslovili od očeta. Še kot najstnik je Dominik nase prevzel veliko odgovornosti, kmetijo pa je nekaj časa skupaj z mamo vodil starejši brat. Po odsluženem vojaškem roku jo je ob pomoči mame in sestre prevzel Dominik, za največji razcvet pa sta pozneje poskrbela s soprogo Klementino.

Na kmetiji so še povečali stalež živine, mleka pa letno prodajo okrog 54.000 litrov. Pred slabima dvema desetletja je Dominik izkoristil poslovno priložnost in začel z obrezovanjem parkljev, zadnje čase pa razmišljajo tudi o vzreji bikov in mladih telet. Večino dnevnega dela opravita zakonca sama, ob popoldnevih ali konec tedna pa jima pomagajo otroci, Simona, David, Andreja, Neža, Jernej in Tadej, ob večjih delih tudi bratje in drugi sorodniki. Kot prostovoljni gasilci in pevci v pevskem zboru otroci družinsko tradicijo ohranjajo tudi na družbenem področju.