Začetki kmetije segajo v čas okoli leta 1900. Sprva so se ukvarjali predvsem z vinogradništvom in v manjši meri z živinorejo. V sedemdesetih letih preteklega stoletja so se odločili za intenzivnejšo pridelavo mleka.

V duhu pregovora »Dneva ne moreš zadržati, lahko pa ga izkoristiš« sta Ivan in Štefka vsako priložnost izkoristila za rast in razvoj kmetije s ciljem, da se zaslužena finančna sredstva vrnejo v kmetijo. Začetki so bili usmerjeni v pridelavo vina, v hlevu je bilo le 10 glav živine. Leta odrekanja so prinesla posodobitev hleva, nakup strojne mehanizacije in rast pridelave mleka.

Ljubezen do zemlje in živali sta Ivan in Štefka prenesla tudi na svoje otroke. Njunim naukom sledi sin Martin, ki skupaj z ženo Klavdijo potrjuje, da besede učijo, zgledi pa vlečejo. Martinu oživijo spomini na otroška leta in besede staršev, da se s kmetijo da preživeti, vendar pravi, da jo je treba začutiti. Pri vodenju kmetije Martin ne sledi le očetovim in materinim naukom, ampak tudi novemu znanju. Zastavil si je visoke cilje, kako še izboljšati svoje delo. Z izkušnjami prihajajo spoznanja, da na razvoj ne vpliva samo velikost kmetije, ampak tudi poznavanje živali – kaj potrebujejo za dobro počutje in kakšen je za njihovo zdravje idealen obrok.

Ko prevlada modrost izkušenj in starši podvomijo v zastavljene načrte prihodnosti, jih opomin, da so iz skromnih začetkov s trdim delom postavili uspešno kmetijo, ki ima v hlevu 120 glav živine, prepriča, da so sanje dovoljene. Sanje bodo v prihodnosti uresničevali vnuki, Petra, Urška, Ana, Martin in Metka.