Mnogo življenjskih zgodb se je zapisalo na kmetiji Kranjc. Vse prežete s trdim delom in s skrbjo za boljši jutri. Upanje in volja sta dajala moč, da se življenjski utrip na kmetiji nadaljuje tudi danes.

Danes za kmetijo Kranjc skrbita Marjan in Majda. Pravita, da kmetija ni velika, a dokler jima bo služilo zdravje, bosta z veseljem skrbela zanjo. Prostega časa ni veliko, kadar pa je, Majda rada peče pecivo in kruh. Pravi, da ni boljšega od domačega kruha: »Tista dišeča hrustljava skorja in okus, mmm.« Marjan prikima in doda, da ima domači kruh boljši okus in mu da več energije kot kupljeni.

Ko nas beseda iz vsakdana ponese v preteklost, oživijo Marjanovi spomini na odraščanje. Pravi, da je otroška leta preživel v družbi dveh bratov, Darka in Vilija. Kot je bilo v tistih časih v navadi, je oče določil, kdo bo ostal doma, »na gruntu«. Odgovornost za kmetijo je padla na Marjanove rame.

Včasih se je kmetija Kranjc preživljala le od domačih pridelkih. Ko se je začel organizirani odkup mleka v domačih krajih, je bil dodaten vir prihodka za vsakdanje življenje odlična priložnost. Začetki so bili skromni in mleko so v kanglah nosili na zbirno mesto na Marof.

Z leti je kmetija rastla in se razvijala. Marjan je bil vpet med službene obveznosti in dom, medtem ko je Marjana ostala doma in svojo službeno pot namenila kmetiji in družini. Imata hčerko Majo, ki danes piše svojo življenjsko zgodbo. A Maja na dom in starše ni pozabila. Hvaležna jima je za vse nauke in njuna beseda je v njenem srcu vedno dobrodošla. Da so domača vrata vedno na široko odprta in je slišati otroški smeh, poskrbi najmlajši član družine Timotej. Marjan in Marjana pravita, da je pravi sonček, tako da jima vsak dan prinaša veselje in na obraz nariše smeh.