Odkar pomni Ljudmila, mama današnjega lastnika, so pri hiši vedno imeli živino. Njen stari oče, ki je bil tudi župan in pomembna osebnost vitanjske občine, je kmetijo postavil na noge in vse od takrat so se preživljali izključno s kmetijstvom.

Vsaka generacija je nekaj zgradila in ustvarila. Ko je naredila izpit za avto, je Ljudmila pred 50 leti začela voziti mleko v zbiralnico, tudi od sosedov. Doma je skrbela za molžo, hlev in tri otroke, Jožeta, Janka in Heleno, medtem ko je mož Jože za mesečni prihodek hodil še v službo. Čeprav kot mladenič ni preveč rad delal na kmetiji, predvsem mu niso dišala ročna dela, zato se je po končani šoli za nekaj let tudi zaposlil, je vendarle v njem rasla pripadnost in navezanost na kmetijo. Piko na i odločitvi, da prevzame kmetijo, pa je naredila poroka z Viktorijo, ki se je k njim preselila z domače kmetije. Vajena kmečkega življenja in dela sta skupaj nadaljevala pot staršev.

Ker se na kmetiji ne da preživeti le s kmetovanjem, Viktorija pomaga ob službi, večino dnevnih opravil opravi Jože, mama Ljudmila pa skrbi za svinje, gospodinjstvo in vnuke, Blaža, Luka in Tina. Po povečanju črede in širitvi mlečne proizvodnje bodo zagotovili skoraj polovico več mleka za Mlekarno Celeia, količina prodanega mleka bo verjetno presegla 140.000 litrov. Jože zagovarja, da je za kakovost potrebna dobra čreda, zato stremijo k njenemu zdravju in dobremu počutju. Ko je delo opravljeno, se Jože najraje razvedri med kakšno dobro nogometno igro, ali pa se z družino odpravijo na izlet. Čeprav je dela vedno veliko, je na kmetiji manj stresno in bolj umirjeno kot v mestu. Za naprej si želijo polnega hleva ter da bi bilo vsega dovolj za živino in družino.