Tik pred novim tisočletjem je ob bok staršem stopil današnji lastnik kmetije Štefan, Jože. Poln mladostnega zagona je vpeljal mlečno proizvodnjo, jo skozi leta postopoma povečeval, tako da so lani dosegli že letno kvoto 120.000 litrov.

Kmetija, velika 20 hektarjev, je znana po tem, da so vsak rod doma ostajale ženske, kar nekaj generacij se je spreminjal priimek, dokler se ni na kmetijo priženil Jožetov dedek Franc. Za njim je kmetijo nasledil oče Jože st. kot prvi moški naslednik, ki je kmetijo v precej slabem stanju postavil na noge. S soprogo Marijo sta skupaj začela graditi temelje kmetiji, postavila nove objekte, nakupila vso potrebno mehanizacijo, le traktor in nekaj malenkosti je kmetija že posedovala. Včasih so ohranjali mešane dejavnosti, imeli so tudi hmelj, Jože in Marija pa sta se usmerila v pitanje bikov. Ob tem je oče hodil še v službo, da sta lažje poskrbela za sina Jožeta ml. in hčer Matejo.

Po končanem šolanju je mesto gospodarja zasedel Jože. »Na kmetiji nas živi kar nekaj, delava pa samo dva,« v šali pove Jože, ki si danes večino dela porazdeli z mamo. Z njima živi tudi sestra z družino, ki pomaga pri večjih opravilih, takrat pa družini v oporo stopi še Marijin brat, ki živi čez cesto. Za veselje in radost pri hiši poskrbita simpatična bratca Samo in Miha, ki razveseljujeta babico, Samo pa zelo rad pomaga stricu v hlevu. Jože kot šolan mizar v prostem času rad nabrusi mizarsko žago, Marija sešije kakšen gobelin, ob praznikih in tudi kar tako, mimogrede, kot pove Marija, pa se zelo radi zberejo sorodniki in prijatelji za kmečko mizo, saj ponuja domače salame, kruh in druge dobrote izpod rok Marije in njenega zeta.