Rodi se nov dan, zapiše se nov mesec, nazdravlja se novemu letu in tok življenja zapisuje zgodbe, ki puščajo sledi opravljenega dela. Generacije, ki jim sledijo, prejeto znanje tkejo v svoje zgodbe, prepletene s tehnološkim razvojem. A izkušnje so dragocene in ni jih mogoče kupiti.

Oče Zdenko priznava, da mu je bila ljubezen do kmetije položena v zibko. To svojo odločitev je ponosno nosil v srcu že v svojih mladih letih. Danes se še živo spominja, da je v šoli pozitivno presenetil učitelja s spisom, ki je nosil naslov: Kmet še ni gospod, mogoče pa še bo. Kljub temu da v šoli ni imel težav z učenjem, ga je življenje na kmetiji vedno bolj vabilo. In odločil se je za srednjo kmetijsko šolo v Šentjurju, kasneje pa se je šolal še v Mariboru, za kmetijskega tehnika.

Res je, da kmetija zahteva vse člane družine, zato Zdenku stoji ob strani žena Damjana. Kljub prigovarjanju po končani srednji šoli, koliko je lepih poklicev, je poslušala svoje srce in se podala na Biotehniško fakulteto v Ljubljani. Sprva je bila vpeta v delo doma in v službi na KZ Laško. A ker kmetija zahteva veliko znanja in pridnih rok, se je odločila, da ostane doma.

S pridelavo mleka so se na kmetiji Lapornik začeli ukvarjati, ko se je vzpostavil organizirani odkup mleka. Stara mama Berta je mleko z mopedom vozila na kmetijo, ki se ji je po domače reklo pri Anžek. Leta 1982 so na domači kmetiji vzpostavili vaško zbiralnico in leta 1992 naredili svoj mlečni bazen.

Da je bil Zdenku in Damjani dan prepleten z otroško igrivostjo, so poskrbeli otroci Urban, Alenka, Katarina in Lucija. Urban že stopa po stopinjah staršev, da nekoč v prihodnosti skupaj s svojo mlado družino nadaljuje delo staršev. Starši Urbanu in ženi Damjani polagajo na srce, naj ne obupata prehitro, tudi če so težki trenutki, saj pridejo tudi boljši časi. Da so dnevi in leta, ki sledijo, prežeti z upanjem, poskrbita najmlajša člana družine, vnučka Valentina in Marko.