Stari rek pravi: »Ti meni luč, jaz tebi ključ«. In ker imata v življenjski zgodbi družine Lavbič glavno vlogo medsebojno zaupanje in spoštovanje, sta Ivan in Cirila že zelo mlada prevzela kmetijo. Izziv sta sprejela z mladostno vihravostjo in načrti o rasti ter razvoju kmetije.

Ivan in Cirila z žarom pripovedujeta, da pri njih v medsebojnem razumevanju živijo kar štiri generacije, tudi prababica Jožica in najmlajši vnuk Izak. Z zgledom rušijo stereotip, da mladi in stari ne gredo skupaj. Ivan sicer prihaja iz Dramelj, na kmetijo pri Pšeničjek pa ga je vodila ljubezen. V mladosti je igral nogomet, in prav ta najpomembnejša obstranska stvar je prekrižala življenjski poti Ivana in Cirile.

Včasih je bila kmetija pri Pšeničjek manjša, z leti razvoja pa je rastel tudi obseg dela. Obnovili so hlev za govedo, postavili samostojen svinjski hlev ter zaradi potreb razvoja kmetije dokupili še nekaj zemlje, kar je omogočilo večjo pridelavo mleka. Danes so ponosni na vzrejo govejih pitancev in slovenskih plemenskih svinj ter prodajo odojkov. Ko spomini na opravljeno delo oživijo, Ivan in Cirila iskreno poudarita bogastvo in zadovoljstvo, ki ju lahko pišejo le dobri medsosedski odnosi, ki so se ohranili do danes. Prav ti jima dajejo dodaten smisel, da vztrajata na kmetiji.

Da so bila leta prežeta z otroško igrivostjo, so poskrbeli otroci, Janez, Klemen in Martin. In prav najstarejši, Janez, bo v prihodnosti z ženo Lucijo prevzel kmetijo, da bosta skupaj nadaljevala delo staršev. Načrtujejo dodatne investicije, predvsem v hlev, ki bi omogočil vzpostavitev proste reje in rast kmetije. Ponosna Cirila in Ivan dodata, da se uspeh skriva predvsem v kakovosti.