Na kmetiji Kešpan v Ravnah pri Šoštanju si Laznikovi želijo preprostih reči. Sadove svojega marljivega in predanega dela ter dobrega kmetovanja, za katerega se trudijo že vrsto let, želijo uživati zdravo in mirno.

»Nekoč je bilo boljše kot zdaj, čeprav smo morali veliko delati na roke, ni bilo takega tempa in pritiska,« se življenja na kmetiji spominja Amalija. Utrinkom preteklosti svoj spomin doda glava družine Mihael, ki pripoveduje, kako so kupili prvi traktor in morali urediti cesto. »Ceste so bile zelo slabe, zraven sem moral imeti motiko, da sem si sproti kopal,« pol v šali pol zares pripoveduje. Ko se je Amalija poročila in sta čez nekaj let z možem nasledila kmetijo, je bila precej opustošena. Skoraj vse sta morala postaviti na novo – hlev, svinjake, hišo, z leti je hlev zopet postal premajhen in so ga še dogradili ter nakupili kmetijsko mehanizacijo. Najprej so se preživljali s pitanjem goveda, v devetdesetih letih, po zaključenem šolanju hčere Ivice, pa so se skupaj odločili za pridelavo mleka.

Ves čas je za kmetijo pomemben tudi les, ki ga obdelujejo na svoji žagi, sicer nekoč več kot danes. Na kmetiji je zrasla še sestra Jožica, ki je poročena zdoma, a se zelo pogosto rada vrača, na obisk ali v pomoč, kadar so večja opravila. Tudi sosedska pomoč je pri njih neprecenljiva, še posebej ob silaži in podobno. Vsekakor je recept za dobro delo, da delaš z roko v roki s svojo družino in celotno vasjo, a kot pravi Mihael, je ključ do kvalitetno oddane lepe količine mleka tudi v dobri krmi in redu. Mihaelu kmetija predstavlja delo in prosti čas. »V prostem času dela obhode po kmetiji,« se nasmejijo drugi družinski člani in dodajo, da si v prihodnosti želijo predvsem zdravja in miru.