Mlečna cesta – Zelene Doline

Kmetija Leber


Pravijo, da kdor hoče, najde pot, kdor noče, najde izgovor. Ko se je mama Marjetica priženila k hiši, se je odločila za pot. Sprva sta oba z možem Milanom hodila v službo, obveznosti do mlade družine pa so jo vodile k odločitvi, da ostane doma.

S to odločitvijo so na kmetiji Leber začeli vstopati v panogo pridelave mleka. Kupili so prvo telico in začeli vzrejo lastnega rodu. Sprva so mleko nosili v skupno zbiralnico, na kmetijo Koklič. Rast in razvoj kmetije pa sta narekovala, da so postavili svojo.

Milanu in Marjetici se je rodilo pet otrok, Renata, Damjan, Peter, Andrej in Barbara. Prav vsi so začutili vez na kmetijo, sprejeli so jo kot način življenja in stkali spoštovanje do dela, ki sta ga uspešno opravljala mama in oče.

Ker kmetija ne zraste čez noč, je bilo mnogo let v znamenju investicij: zgradili so hlev, hišo in postavili silose, vendar so jih leta 2013 podrli. To so bila leta, prepletena z odrekanjem in v pričakovanju novega, lažjega življenja. Mama Marjetica se spominja, kako je korak za korakom rastla kmetija, še posebej pa je bilo olajšano delo, ko so postavili mlekovod. Pred tem so zelo dolgo molzli v vrče in jih nato prelili v bazen. Za žensko roko je bilo to težko in garaško delo.

Leta, ki prihajajo, bodo na kmetiji Leber še naprej v znamenju pridelave mleka. Za življenjski utrip kmetije bo v prihodnje skrbel sin Andrej z ženo Lucijo in mlado družinico. Pri tem pa mama Marjetica skromno doda: »Mladim navodil in načrtov ne dajem. Z možem sva začela iz nič, pripravila, da stvari tečejo, sedaj pa je odvisno od njih.« V odgovoru je čutiti ponos, da bo Andrej z družino ostal doma, in skrito obljubo, da bosta Marjetica in Milan mladim gospodarjem vedno v oporo.