Na kmetiji Lokošek, po domače pri Flarič, življenjski utrip bije že več kot 200 let. Pod isto streho skupno življenjsko zgodbo pišejo tri generacije: oče Anton in mama Frančiška, hčerka Marica in njen mož Franc ter najmlajša generacija, vnuka Boris in Simona.

Anton in Frančiška se še živo spominjata časov, ko je delo potekalo na roke. Anton strne v en stavek: »Zdaj vem, da je bilo življenje težko, takrat pa tega nisem vedel.«

Anton se spominja, da so elektriko napeljali v vas leta 1955, prva žarnica je zasvetila 15. 8. 1955. Nekoliko pozneje je bil napeljan še industrijski tok in Anton pove, da so potem tudi v hlevu nehali hoditi s petrolejko. S prihodom elektrike se je lahko začel razvoj kmetije, saj je omogočil nakup strojne mehanizacije.

Danes na kmetiji Lokovšek pomemben dohodek predstavlja pridelava in prodaja mleka. Na začetku so imeli le dve kravi in dva para volov, saj je teren hribovit. Mleko so sprva nosili na kmetijo Bezgovšek. Kanglo, polno mleka, so dali v koš ali samokolnico ter jo nesli ali peljali do zbirnega mesta. Z leti je kmetija rastla in se razvijala, pridelava mleka pa ostaja pomemben dohodek kmetije. Mleko dvakrat na dan vozijo na zbirno mesto, na kmetijo Pertinač.

Danes je največje breme odgovornosti za kmetijo na ramah hčerke Marice in njenega moža Franca. Marica pravi, da kljub podpori strojne mehanizacije prostega časa na kmetiji ni. Če pa je, v domači kuhinji zadiši po kruhu, potici, pozimi še po doma pripravljenem pecivu.

Ob koncu pogovora nam Marica zaupa, da bodo še naprej vztrajali na kmetiji. Oba z možem Francem si želita, da bi otroci nadaljevali njuno delo. Za zdaj pa sta oba še mlada. Kako se bo odvijalo življenje na kmetiji, bo pokazala prihodnost.