Današnja kmetija, na kateri živi družina Lokovšek, je bila nekoč že zapisana žalostnemu koncu. Leta 1961 pa jo je odkupila družina Lokovšek in jo začela obnavljati. Da je nekaj posebnega, drugačnega, potrdi podatek, da je današnji dom stal že v času Celjskih grofov. Takrat je bil shramba za žito.

Pod isto streho v slogi živijo tri generacije. Spomini na delo včasih so še vedno živi. Dokler v vas ni prišla elektrika, je delo potekalo ročno. Prva žarnica je zasvetila leta 1957, motorski, trifazni tok pa je bil v vas napeljan šele osem let pozneje, leta 1965. S tem se je lahko začel tehnološki preporod kmetije. Tukaj sin Franci doda: »Ja, starejši so resnično doživeli pravi preporod dela na kmetiji.«

Na kmetiji Lokovšek so mleko sprva oddajali v vas Malo Brezo, na kmetijo Videc, kjer so izdelovali sir. Pozneje so se povezali z Mlekarno Celeia. Mleko so v 40-litrskih kanglah vozili v Lahovno, nato pa so jih naložili na traktorsko prikolico in odpeljali v mlekarno.

Tehnološki razvoj kmetije se je začel z nakupom kosilnice leta 1973, traktorja leta 1980, tri leta pozneje je sledil še nakup molznega stroja. Ta mlada pri hiši, Danica, ki je danes odgovorna za molžo, doda: »Danes si ne znam predstavljati, da bi molzli še na roke.« Danica sicer prihaja iz bližnje vasi, a je odraščala na kmetiji, tako da so ji obveznosti do živali in zemlje v izziv in veselje vsakega novega dne. Mož Franc pa je poleg dela na kmetiji še v službi.

Franc, ki je odraščal v družbi brata Jožeta, pravi, da ga je v mladosti vleklo v mesto, a je ostal doma. Da je bila odločitev pravilna, pove, pa da je lokalpatriot, s ponosom doda, da se kraj Šentrupert lepo razvija, saj ima novo šolo in vrtec. Tej misli prikimajo vsi družinski člani. Da je pri hiši vedno veselo, poskrbita hčerki in vnukinji Valentina in Špela, ki sta že v šoli.

Za vprašanje, kakšni so načrti za leta, ki sledijo, so se odločili, da bo odgovor prineslo življenje samo.