Na čudovitem pobočju s pogledom na Uršljo goro, Pohorje in Graško goro, z razgledom vse od Celja in Celjskega gradu do Savinjske in Šaleške doline, živi umirjena in prijetna družina Lukanc. Veliko jim pomenita tradicija in kultura.

Kmetijo je leta 1910 kupil praded Vojka Ovčjaka, ta jo vodi zadnjih deset let. Gorsko-višinska kmetija na 850 metrih nadmorske višine je bila najprej poljedelsko-živinorejska. Začetki mlečne proizvodnje segajo 50 let v preteklost, ko je mama Ivana po nekaj litrov mleka še v kanglah nosila v Topolšico, da je zaslužila kakšen dinar za preživetje šestih otrok. Ta tradicija se vzdržuje še danes, medtem pa sta z možem Francem obnovila hišo in hlev, dogradila svinjake, vole pa je zamenjal prvi traktor.

Njuno delo zadnja leta nadaljuje sin Vojko z ženo Mihaelo ter sinovoma, Janom in Lukom. Na domačiji živi tudi gospod Ivan, ki jim vsa ta leta po svojih močeh pomaga pri dnevnih opravilih. Letno oddajo okrog 70.000 litrov mleka, kolikor jim omogoča lastna zemlja. Ves svoj trud usmerijo v čim bolj kvalitetno krmo in stremijo h kakovostno pridelanemu mleku. Za domačo uporabo zredijo tudi kakšnega prašiča, kokoši nesejo domača jajca, pridelajo ogromno vrtnin. Niso le dobri kmetovalci, temveč tudi izjemno glasbena družina. Kar vsi trije, oče in oba sinova, zaigrajo na harmoniko, Janez pa prepeva tudi pri oktetu Zavodnja. Svoj čas sta z ženo namenila še folklori, po njunih poteh pa stopata tudi sinova. Prosti čas Janez rad preživi na preži za divjadjo in je aktiven v Lovski družini Smrekovec. Radi ohranjajo običaje, kot je lofiranje, in živijo v sožitju s kmetijo, naravo in celotnim krajem.