Mlečna cesta – Zelene Doline

Kmetija Marinko


Če rodiš se na kmetiji, te ljubezen do zemlje vedno spremlja. Letni časi s svojo čarobnostjo dan za dnem, mesec za mesecem in leto za letom delajo življenje drugačno, pestro. Prav zato je vredno vztrajati doma, kjer so bili narejeni prvi koraki.

Martin, ki je na domači kmetiji odraščal skupaj s sestro Jožico, se spominja, da je bilo delo ročno, pripomočki pa so bili kosa, grablje, vile, voz. Pri težkem delu so si pomagali z voli in kravami. Vseeno so sedemdeseta leta preteklega stoletja kmetijo zaznamovala z investicijami v strojno mehanizacijo. Kupili so kosilnico Alpina, traktor Steiner, obračalnik … Martin se še posebej spominja časa, ko so kupili traktor. Nad njim se je hitro navdušil. Pravi, da mu je oče dovolil, da ga vozi. Ker je bil še premajhen, je na traktorju moral stati, da ga je lahko upravljal, medtem ko je oče zadaj vodil plug po brazdi.

Kot je značilno za te kraje, so se včasih ukvarjali s hmeljem. Ko pa je k hiši prišla »ta mlada« Sonja, so se odločili za pridelavo in prodajo mleka. Sonja prihaja iz Pongraca in Martin se rad pošali: »Prihaja z manjše kmetije, toliko da ji delo ni tuje, jaz pa sem jo naučil hoditi po dolini.« Sonja je bila prva leta skupnega življenja vpeta med delo doma in v službi. Družina in kmetija pa zahtevata celega človeka, zato je ostala doma. Da so dnevi bili prepleteni z otroškim smehom, sta poskrbeli hčerki Maja in Monika.

Sonja priznava, da sta se življenje in delo na kmetiji zelo spremenila. Odgovorna je tako za vile kot za računalnik, zato še toliko bolj ceni iskreno pomoč Martinove sestre Jožice z družino.

Za leta, ki so pred Sonjo in Martinom, ostajajo želje, da bosta še naprej lahko skrbela za rast in razvoj kmetije ter ostala v mlečnopridelovalni panogi.