»Nekoč smo si kmetje pomagali, bratje, sosedje, drug pri drugem vse postorili, nato kaj pojedli in kakšno lepo zapeli,« se spominja Dragica, ki se je pred 23 leti z domače kmetije na sosednjem hribu priženila k Melanškovim. Tam danes z možem Miranom večino dela opravita sama.

Miran kot eden izmed šesterice otrok, ki sta jih na več kot 150 let stari kmetiji povila Ivan in Boža, se s svojo ženo Dragico preživlja izključno s kmetijstvom. Odkar sta pustila službi, sta razširila proizvodnjo mleka, postavila mlekovod, izgradila lasten bazen, kar sami pa so si za odvoz mleka morali izgraditi tudi cesto. Ker, kot pravi Dragica, nikoli ne veš, kaj kupiš, telice vzrejata sama. Včasih sta katero tudi prodala. Danes opažata, da je na splošno manj proizvodnje mleka, marsikatera kmetija pa iz podobnih razlogov prav tako sama vzreja telice.

Že od začetka se kmetija preživlja večinoma le z mlekom, nekaj časa so pridelovali tudi povrtnine in si tako prislužili še kakšen za kmetijo tako zelo pomemben cekin. Tako kot narava vse spreminja, se tudi časi spreminjajo. Dragica se z veseljem spomni časov, ko so bratje hodili pomagat na kmetijo, ali pa so sosedje stopili skupaj in z enim konjem opravili kakšno delo tu in z drugim konjem delo tam. Po opravljenem delu je sledil likof in zabavno druženje, ki ga danes zelo pogreša.

»Otroci sploh ne vedo, kako je bilo včasih, ko smo delali vse na roke, kako smo morali garati, kako smo mleko vozili v samokolnicah v zbirališče,« pove Dragica. Na Melanškovi kmetiji so ravno z namenom obujanja starih običajev in izročila, kako se je delalo tedaj, ohranili star kozolec. Ob njem bosta svojim vnukom lahko pripovedovala o življenju na kmetiji.