»Danes, ne jutri,« je moto, ki mu sledi gospodar kmetije Grbinšek v Škalah pri Velenju. Vladimir je prepričan, da moraš čim več narediti sam, tudi če delaš podnevi in ponoči.

Ker sledi svojim načelom in nalog ne odlaša na jutri, Vladimir uspešno krmari kmetijo, odkar jo je kot edini moški potomec nasledil za očetom Jernejem in mamo Štefko. Nekoč je bila pri Grbinšku vaška gostilna, pozneje so se ukvarjali z raznimi kmetijskimi panogami, usmerjenimi predvsem v lastno oskrbo. Po drugi svetovni vojni je oče Jernej vozil les s konji, pozneje so gojili tudi hmelj in ves čas imeli nekaj živine. V sedemdesetih letih so začeli z mlečno proizvodnjo, v poznih osemdesetih pa so s skupnimi močmi naredili nov hlev. Počasi so se razvijali, kupovali kmetijsko mehanizacijo, obnavljali hišo in razvijali panoge. Danes, ko Vladimir kmetijo vodi ob pomoči žene Marije, sina Jerneja in mame Štefke, za slovenske mlečne izdelke prispevajo letno okrog 100.000 litrov mleka, redijo pa še vedno nekaj bikov in telet.

Vsak član družine doprinese pomemben delež za blaginjo kmetije, za dobro opravljeno delo, udobno bivanje in prijetno vzdušje. Marija pomaga ob službi, mama Štefka poskrbi za gospodinjska opravila, Jernej večinoma pomaga v hlevu in pri delu s stroji, občasno pa jim prideta pomagat tudi Vladimirjevi sestri z družinama. Njihov prosti čas bogati delo v vinogradu, tudi sodelovanje v društvih v kraju, Vladimir pa je najbolj ponosen, kadar zori njegovo vino in zadišijo domače salame. Ponosen je zagotovo tudi na svojega sina, ki se je po novo znanje podal v kmetijsko šolo, s svojim delom pa se je že izkazal za bodočega gospodarja.